ŠOUM |  Smic.si |  Študentska delovna brigada |  Fakulteta ŠOUM |  Problemani.si |  Litera |  Zavod PIP |  Zdrava Zabava |  KUD Študent |  ŠTUK |  KŠDDM |  BEST |  Dijaška skupnost Maribor |  Zavod za mladinsko popotništvo |  Šourock |  Solidarnostni sklad
Domov > Kolumne > Predsedniški cirkus v vsako vas
KOLUMNE

Predsedniški cirkus v vsako vas

Zabavamo se, stvari pa niti približno več niso hecne.

25.9.2017 12:31:22

Spet smo na pragu volitev. Nekateri bodo volili, drugi ne. Saj je vseeno, stvari se ne bodo spremenile. Ampak je res tako? Ali pa se le ne bodo spremenile same?

Da je do pomembnih volitev, ker pri nas očitno nekaterim pripisujemo manjši pomen, le še slab mesec, sem se prav zavedel na nedeljskem jutranjem sprehodu, natančneje na dan, ko smo Slovenci odločali o referendumskem vprašanju glede drugega tira. Pred osnovno šolo, kamor me že osem let vodi volilna pravica, se je dalo opaziti sveže urejeno dvorišče, najbrž po napotku tukajšnje ravnateljice, je bila trava pokošena, prvo jesensko listje na betonskih in tlakovanih površinah pa lepo pometeno. Vem, kajti dan prej ni bilo. Se pa vendarle spodobi, četudi ni potrebno, da volivce in volivke pričaka urejeno volišče. Vsaj del njih, ki so se od svoje nedelje počutili dolžne žrtvovati tistih nekaj minut, da opravijo svojo državljansko dolžnost. Ampak do tega se še vrnemo.

Zdi se, da so referendumi pri nas postali tako rekoč sitnica, nekaj odvečnega. Na volišča bomo šli, ko bo to treba, nekateri radi dodajo. Že res, da nas volitve in referendumi, ki se nas ne tičejo neposredno, ne ganejo toliko, vendar imamo kot državljani in državljanke Republike Slovenije na eni strani pravico glasovati, na drugi pa tudi dolžnost. Ampak. Tokrat nas vsaj tu, na tem koncu Slovenije, drugi tir očitno ne gane preveč. V roku enega meseca bomo ponovno pozvani na volišča, na, recimo jim pomembne volitve, kajti voliti bomo morali osebo, ki bo nasledila najvišjo funkcijo v naši državi – predsednika. Po Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Danilu Türku in trenutnemu predsedniku Borutu Pahorju, se bo na čelu države prav morda znašel že peti predsednik.

Če se kot volilna masa za nepomembne volitve, ki dejansko vplivajo na razvoj države, ne zanimamo in je volilna udeležba prenizka, tj. kvorum ni dosežen, pa se kot za tolažbo odzivamo vsaj na medijski pomp, na rumene volitve in sledimo ameriškemu vzoru. Navsezadnje je trenutni predsednik Borut Pahor pri svoji prejšnji volilni kampanji dokazal, da ni dovolj le iti med ljudi, jih poslušati, se z njimi pogovarjati, ampak je treba vsako akcijo, od nogavic, do belih strmin, javno oznaniti in dati vsem vedeti to potencialno predsedniško všečnost in dostopnost ljudem. Pa čeprav bi v idealnem svetu morda raje izbrali predsednika, ki vse to dela, brez, da bi to uporabil v namenski samopromociji. Navsezadnje je to velik razkorak med verodostojnostjo in premišljeno predsedniško kampanjo, ki je bila očitno dovolj uspešna, da je Pahor postal tudi predsednik. Prav to morda pozabimo ali pa se v to prav nikoli ne spustimo dovolj in lahko hitro označimo predsednika Pahorja kot dobrega predsednika. Načeloma nam je všeč, svojo funkcijo v mednarodnih odnosih opravlja celo bolje kot solidno, pa še nasmejemo se mu lahko, četudi bi nam lahko bilo opravičeno nerodno kot pripadnikom naroda, ko vidimo #pahoring. Konec koncev pa nam je še zmeraj všečen, ni konflikten, pa še na kak tek se spravi in se kar hitro v vlogi predsednika pomeša med narod, morda tudi s ciljem, da bi mu bil rezultat naslednjih predsedniških volitev bolj naklonjen. In glej ga zlomka, kampanja se nikoli ne konča.

Ostalih predsedniških kandidatov nam ni treba niti poimensko izpostavljati. Nekaj jih je že uradno potrjenih, nekateri še bodo, stranke so se že izpovedale o svojih podporah, nekateri pa bodo naslednji mesec izkoristili za volitve šov in za brezsramno samopromocijo. Prav vsak, ki zbere dovolj podpisov, lahko kandidira za predsednika Republike Slovenije. Tako se nam obetajo bizarni kandidati, tudi iz sveta estrade, če temu v Sloveniji sploh lahko tako rečemo, ki bodo izkoristili nekdaj skoraj sveto bitko za predsednika – izključno za zabavljaštvo. Pa smo res v 26 letih svobodne države prišli tako daleč, da to kot državljani dopuščamo in se ob tem celo zabavamo?

Potem pa je tu še nizka volilna udeležba. Za katero se zmeraj išče krivca. Resda je najlažje reči, da smo to tako rekoč volivci sami. Drži. Po drugi strani pa se nam kot volivcem morda niti ne da spremljati cirkusa, ki se ga gredo politiki ali pa spremljati političnih iger, ki dejansko prinašajo spremembe, ampak se bijejo v ozadju na načine, ki si jih morda niti prav predstavljati ne znamo. Zato se vse zdi nekako daleč. Pravzaprav bi to lahko opisali kot občutek, ki se poraja, da na razplet stvari sploh nimamo vpliva. Čeprav to še zmeraj ni ravno odgovor ali celo razlog za nizko volilno udeležbo. Ampak kdo pa je kriv? Politika kot taka najbrž ne more biti.

Če pa stopimo za korak ali dva vstran od politike (ali pa v njeno sočno sredico) se znajdemo pri političnih/volilnih kampanjah. Obljube, brezplačna nalivna peresa, jabolka, nasmehi, spet obljube, še več nasmehov. Ste kdaj pomislili, da politik kot tak ne dobi volilne kampanje? Samo zaradi tega, ker je dober, celo dober človek, ker morda povsem resnično želi najboljše za svoj narod. Verjamem, da to ni le ideal. Tu in tam se najde kak tak človek. Ali bo izvoljen na želeno mesto ali ne, pa je odvisno od njegovega zaledja in volilne kampanje. Politiki namreč svojo politično kampanjo začnejo še pred vstopom v politiko. Potem pa jo nadaljujejo in nadaljujejo, spreminjajo, izboljšujejo, nadgrajujejo in prilagajajo končnim deležnikom – volivcem. In od politične, za določen cilj pa tudi volilne, kampanje je odvisno kdo bo izvoljen. Tisti, ki bo imel boljši televizijski oglas. Tisti, ki bo imel več televizijskih oglasov in oglasov nasploh. Pa zdaj niti televizijski oglasi ne pretehtajo tehtnice v eno ali drugo stran. Treba je biti všečen, govoriti prave stvari, tj. stvari, ki jih želijo ljudje slišati, in takrat, le takrat so po letih predhodne kampanje, ki se je odvijala v ozadju, kandidatu odprte možnosti, da se bo potegoval za zmago. Počakajte še malo, po trendih sodeč bomo od kandidatov zbombardirani na družbenih omrežjih. Na prijeten način, na videz nevsiljiv, ampak daleč naprej premišljen.

Hm. Kaj pa naj potem sploh ostane? Glede na to, da smo ciljna publika mi in se kandidati, v tem primeru predsedniški, odzivajo na naše reakcije – morajo biti naše reakcije prave. Letos je najbrž že prepozno. V prihodnje pa bo tudi t.i. slovenska estrada našo zabavo izkoriščala za samopromocijo. Ker zakaj pa je ne bi? Vsaka promocija je dobra promocija, pravijo. Če bomo reagirali le na prave predsedniške kandidate, znamo te tudi dobiti. Če želimo všečnega kandidata, ga bomo tudi dobili. To je najprej. Potem pa moramo vsi, na tej točki apeliram predvsem na vas študente, izbrati, kar bo najbolje za nas. Za našo prihodnost. K tej naj bi namreč vsi stremeli, mar ne? Pa se študenti še kar obnašamo, kot da prihodnost ni naša stvar, o tej pa odločajo starejši, katerim je za neko daljno prihodnost, za neke prave priložnosti, za pravi razvoj na vseh področjih bolj malo mar. Študentom pa še manj ali kaj?! Ja, študentska leta so najboljša. In vendarle je potem treba z življenjem nadaljevati.

Nekoč nekdaj s(m)o bili študenti kritična masa. Študenti s(m)o bili udarna sila. Študenti s(m)o spreminjali stvari. Študenti s(m)o bili tisti, ki s(m)o imeli glavo na pravem mestu in jih/nas ni bilo strah povedati, česar drugi niso upali. J***** študenti. Kje pa ste zdaj?

 

 

 

http://www.dostop.si/Slikevsebina/pisec.JPGSimon CIGULA

http://www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPGarhiv DOSTOP.si, splet (vir)



Simon Cigula.

 

 

 

 

 

 

 

 

En glas morda res ne spremeni veliko. Milijon sedemsto tisoč glasov pa lahko spremeni državo.En glas morda res ne spremeni veliko. Milijon sedemsto tisoč glasov pa lahko spremeni državo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S senzacionalizmom gremo kar za ZDA. S senzacionalizmom gremo kar za ZDA. 

 

 

 

Po toči zvoniti je prepozno.Po toči zvoniti je prepozno.

Oddaj svoj komentar:


Domača stran