ŠOUM |  Smic.si |  Študentska delovna brigada |  Fakulteta ŠOUM |  Problemani.si |  Litera |  Zavod PIP |  Zdrava Zabava |  KUD Študent |  ŠTUK |  KŠDDM |  BEST |  Dijaška skupnost Maribor |  Zavod za mladinsko popotništvo |  Šourock |  Solidarnostni sklad
Domov > Kolumne > »Ne, mami, sama bom!«
KOLUMNE

»Ne, mami, sama bom!«

Ali kako se na fakultete poleg študentov po novem vpisujejo tudi očki in mamice.

17.10.2017 11:01:43

Polnoletnost. Samostojnost. Študij. Stanovanje. Avto je, ali pa ga ni, niti ni važno. Punca. Fant. Po potrebi ali želji tudi študentsko delo. Pa lahko imaš vse to, če še vedno grabiš mamico za krilo?

»Poglej jih, kar z mamami hodijo,« se zafrkavamo s sodelavci, medtem ko gruča novopečenih brucev skupaj z mamicami stoji v vrsti za urejanje subvencionirane prehrane. Ker pri osemnajstih, kaj, devetnajstih letih očitno ne premorejo dovolj samostojnosti, da bi tovrstne zadeve uredili sami. K stojnici, na kateri predstavljamo Dostop.si in revijo Spekter nato pristopi starejša gospa, za njo tiho stoji fant, malo mlajši od mene. »Kaj pa imate to?« me vpraša gospa. Razložim ji, da gre za študentski portal in revijo, vendar se s predstavitvijo ne trudim pretirano, saj gospa ob mojih besedah vročično prikimava, fant, ki naj bi bil moja ciljna publika, pa stoji korak za njo in zre v prazno. Stopnja interesa do obravnavane teme je jasno izražena na izrazu njegovega obraza.

Že nekaj let se pojavlja trend, da starši spremljajo svoje nedonošenčke na informativne dneve in kasneje na vpis na fakulteto, skupaj z njimi prihajajo na uvajalne tedne, tisti resnično skrbni pa jih tudi prvi dan pospremijo na predavanja. Ko »zagusti«, se mamica usede v avto in pripelje na govorilne ure. Kasneje je seveda šokirana, ker želi profesor govoriti z njenim zlatim otročičkom in ne z njo. Zanimivo, na študentskih čagah nikoli ne srečam mamic in očkov. Špricar ali pivo pa moramo študentje vendarle znati spiti tudi sami, saj smo sedaj že (skoraj) odrasli.

Odkar pomnim, sem stremela k samostojnosti. »Sama bom to, sama bom ono, …«. Tudi staršev na srečo nimam preveč zaščitniških (četudi sem mami povzročila marsikateri siv las, ker sem nerodna ali pa počnem neumnosti). Srednjo šolo sem si izbrala sama. Tudi moje izbire študija doma niso postavljali pod vprašaj (razen, ko sem oznanila, da bi mogoče šla študirat računalništvo in za to se jim iskreno zahvaljujem). Na faks sem se šla vpisat sama, mama in oče pa sta naš hram učenosti prvič od znotraj videla na moji podelitvi diplome. Pa ne zato, ker ne bi bila skrbna starša ali pa jima ne bi bilo mar.

Tu gre za nekaj čisto drugega. Gre za zaupanje. Zaupanje, da bo otrok pri določeni starosti znal ravnati tako, kot je zanj prav. Zaupanje, da bo znal za svoja dejanja prevzeti odgovornost. Navsezadnje zaupanje, da je prejel vzgojo, ki ga je pripravila na samostojno življenje.

To, da nam ničesar v življenju ni potrebno storiti, ker »bosta itak tastara zrihtala«, za nas na dolgi rok ne pomeni nič dobrega. Prav je, da znamo sami urediti dokumentacijo glede tega in onega. Prav je, da se znamo pred profesorjem sami postaviti zase in zahtevati, da nam razloži, zakaj smo dobili minus točke pri nalogi 6. Prav je, da si znamo sami najti študentsko delo in si z zaslužkom plačati dopust, ali pa denar porabiti za kaj drugega. In ja, prav je tudi, da znamo sami spiti tisti špricar ali pivo.

Ob koncu dneva ni nič narobe s tem, če se z veseljem vrnemo v mama hotel, katerega vrata bodo za nas vedno odprta. Če ga le naslednje jutro ponovno zapustimo in odhitimo novim zmagam naproti. Zato, dragi moji, osamosvojite se. Ne zato, ker se morate, ampak, ker se lahko. Ker se tako spodobi. In nenazadnje, ker je to dobro za vas.

 

 

http://www.dostop.si/Slikevsebina/pisec.JPGKaja STEBLOVNIK

http://www.dostop.si/Slikevsebina/fotograf.JPGarhiv DOSTOP.si



Kaja Steblovnik

Domača stran