Pravzaprav sploh ne vem, kje naj začnem. Bil sem že na ogromno festivalih, ampak ta je res nekaj posebnega. Že napis »Freaks friendly festival« oz. čudakom prijazen festival, vam da vedet, da lahko pričakujete marsikaj. Pravzaprav gre za punkerski festival in njemu sorodnih zvrsti, kot sta crust in grind pa tudi metalski bendi se najdejo. Obiskovalci festivala so sicer večinoma punkerji, pravzaprav crust punkerji, trash metalci in raznorazni drugi friki zamaskirani v kirurge polne krvi, seksi medicinske sestre, neprepoznavne pošasti ali pa kar v Telebajske. Festival, kjer se lahko sprostiš, saj tam med ljudmi, Telebajski in pošastmi ni razlik. Tukaj si lahko vse, kar si želiš, brez bojazni, da bi te kdo gledal postrani. Torej brezrazredna družba, ki jo punkerska ideologija zagovarja že od svojega začetka. Anarhija in ne hierarhija! Predvsem pa je zanimivo to, da se v tej anarhiji ni zgodil niti en pretep in niti ena kraja. Kdaj bodo ljudje končno spoznali, da ljudi nikakor ne gre soditi po njihovi zunanjosti, marveč notranjosti oz. njihovih sposobnosti. Ljudje zbudite se in odprite vaše na silo zaprte oči in uvidite, da niso potetovirani, raztrgani punkerji polni nenavadnih uhanov tisti, katere bi morali gledati postrani, celo zviška in pljuvati po njih, ampak uglajeni kravatarji, ki neumorno kotalijo naš svet v propad. Nič čudnega, da festival Obscene Extreme zagovarja enake pravice za vse, predvsem pa za živali, saj v sklopu festivala prodajajo le vegetarijansko hrano.
Poleg življenjskih resnic pa festival ponuja predvsem veliko dobre glasbe. 69 glasbenih skupin v treh dnevih! Zato se koncerti pričenjajo že okrog 10. ure zjutraj in trajajo vse do 3.00 ure zjutraj naslednjega dne. Veliko preveč skupin, da bi omenjal vse, zato se bom posvetil tistim, ki so name naredile največji vtis. Takoj moram omeniti švedske grind bogove Nasum, ki so z uro in pol dolgim nastopom rekorderji letošnjega festivala. Njihov nastop me je popolnoma prevzel, zato je še ta ura in pol bila veliko premalo. Po smrti njihovega vokalista v tsunamiju na tajskem leta 2004, je vrzel več kot odlično zapolnil Keijo Niinimaa, vokalist prav tako grind velikanov Rotten Sound iz Finske. Neuradno pa naj bi bila to zadnja turneja skupine, zato je nastop na festivalu Obscene Exstreme še toliko bolj zgodovinski. Nikakor ne morem mimo angleških punkerskih legend Discharge, ki so nastali že davnega leta 1977 in so v živo dokazali, zakaj so vplivali na večino poznejših punk bendov in bili celo med prvimi, ki so punku dovajali metal iz česar se je potem razvil crust punk. In ko smo že pri crust punku, so se na festivalu zelo izkazali švedski Wolfbrigade. Prepričali so predvsem s tem, ko so razbili mit o enoličnosti crust punka in s tem celotno publiko popeljali v pogo ekstazo. Wolfbrigade so me navdušili že s svojimi posnetki, v živo pa so svojo kvaliteto le še potrdili. Morda so me nekoliko razočarali ameriški death metalci Suffocation, saj so na festival prišli z novim vokalistom, ki prejšnjemu ne seže niti do kolen, žal. Metalsko čast so popravili nizozemski Asphyx, ki so svojo mešanico death in trash metala s primesmi dooma zažigali stopala zdaj že prekleto nespočitim punkerjem. Ja, Asphyx kljub metalski ljubezni ostajajo dovolj trashersko umazani, da navdušujejo tudi punkerje. Seveda pa je punkerski vrhunec pomenil nastop portlandskih Poison Idea, ki so kralji punka, kot nazorno priča ena izmed njihovih plošč, naslovljena z »Kings Of Punk«. Zanimivo, tudi oni so vzeli Discharge za svoje idole, vendar so kasneje priznali ljubezen tudi umazanemu rock'n'rollu v stilu Motörhead, kar skupini Poison Ideja daje značilen hardcore punkerski zvok. Hiter »in your face« crust punk so čez oder metali tudi Extinction Of Mankind iz Anglije, ki že od leta 1992 skozi glasbo naravnost v obraz oz. ušesa poslušalcev pošiljajo sporočila o pohlepnem in pokvarjenem človeku. Festival je poleg punka, grinda in metala, ponudil še hardcorovsko podzvrst powerviolence. Gre za surovo podzvrst hardcore punka, ki je soroden s trashcorom in grindcorom, vendar ni toliko pomešan z metalom, pravzaprav je le potenciranje elementov hardcore punka, podkrepljenim s socialno političnimi besedili. Barve powerviolenca so dostojno branili američani Coke Bust, nizozemci F.U.B.A.R. in nemški Yacopsae, ki so se še posebej dokazali.

Zato drugo leto obiščite festival Obscene Extreme in se na lastne oči prepričajte, da niso punkerji tisti, katerih bi se morala družba sramovati, sramovati bi se morali nemoralnih, pokvarjenih in požrešnih kravatarjev, ki se imajo za nekaj več!

 Matej REGENT

 Matej REGENT