Ob 16. 00 je najprej predaval Andrej Fištravec, višji sodelavec na Zavodu RS za šolstvo in dolgoletni predavatelj sociologije mladine na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Dr. Andrej Fištravec je predaval o izhodu iz krize. Kaj storiti, da bi kriza minila? Na to, pravi, ni pravega odgovora. Pravi, da so bile krize včasih lokalnega značaja. Do 19. stol. ni bilo globalne krize, takšne kot je danes, ker tudi svet sam ni bil še toliko globalno povezan in soodvisen. Krizam se ni mogoče izogniti, vendar je zdajšnja kriza zato tako velika, ker je bilo tudi blagostanje večje kot v preteklosti. Do približno leta 1320 je bilo razmerje bogati:revni 2:1, danes pa je to razmerje 39:1. Vzporedno z rastjo BDP rastejo razlike v bogastvu in revščini. Do leta 1820 je bila 3% rast BDP, od takrat pa do danes pa se je obseg BDP povečal za 5000%. Človeštvo pa kljub presežkom hrane gladuje. Pravi, da ne smemo krize podajati kot nekaj naravnega, kot to počno ekonomisti.
Krize se sicer ni treba bati, je pa problem, da so prilagoditvene možnosti ljudi v družbi šibke. Družbena nihanja so prevelika. In kaj storiti? Nujno je, da se vsak državljan, ki zdajšnjo situacijo doživlja kot krizno, vpraša Ali je takšen razvoj, ki je pripeljal v krizo mogoč še naprej? Mogoč sicer je, ni pa prav, da se izvaja. Kaj lahko sam storim, da takšnega razvoja ne podpiram? S katerimi svojimi dejanji podpiram takšen razvoj? Gre torej za vprašanja na individualni ravni in na ravni delovanja. Ni dovolj, da samo mislimo in vemo, ampak da to kar mislimo, tudi delamo. Ne govorimo pa sami sebi kaj moremo, ampak kaj lahko. Pot od glave do nog je namreč zelo dolga.
Tudi Maks Tajnikar, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in eden najuglednejših slovenskih ekonomistov, je govoril o krizi. Osredotočil se je predvsem na razmere v Sloveniji in ne v svetu. Pravi, da je za krizo v Sloveniji bil kriv nek svetovni proces na drugi strani pa tudi proces, ki je tipično slovenski, tj. lastni proces vstopa v krizo, ki se še ni končal (npr. primer gradbeništva). V gradbeništvu je bila gospodarska rast v letu 2005 5,8% BDP, leta 2008 pa 7,4% BDP. Domače gospodarstvo je v krizi in se bo iz nje težko izvilo, saj so domače investicije financirane z zadolževanjem v tujini.
V Sloveniji so se, tako kot drugod po svetu, zadolževala podjetja in gospodinjstva, toda zadolžitev je v Sloveniji nastala v zelo kratkem času.
Tajnikar pravi, da Slovenija nima dovolj varčevanja, za večjo makroekonomsko rast. Slovenija privarčuje le 22% sredstev. Pravi tudi, da včasih sami prikažemo krizo kot hudo, sicer pa ni bila tako huda. Po trajanju krize, smo imeli drugo najkrajšo krizo v Evropi. Je pa to seveda težko reči nekomu, ki je ostal brez službe.
Nekaj besed je na pobudo poslušalca v dvorani, povedal tudi o malem delu. Pravi, da Zakon o malem delu ni dober, da je prav, da študentje delajo in da bi se študentsko delo lahko uredilo z nekaj majhnimi korekturami. Problem se je pojavil predvsem pri študentskih organizacijah, ki bi po njegovem morale biti neprofitne. Tako kot Fištravec je tudi Tajnikar poudaril, da neprofitno ne pomeni biti na nuli oziroma brez dobička, ampak da dobička ne »nosijo domov« lastniki, ampak se dobiček vrača nazaj v samo dejavnost.
To je le nekaj tega, kar sta povedala gosta. Res škoda, da so se tudi tokratna predavanja na prostem zaradi slabega vremena prestavila v notranjost. Sicer zaradi tega niso bila nič manj zanimiva, bilo pa bi poslušati predavanje zunaj, v naravi, na kakšni klopci ali travi gotovo bolj zabavno. Pa upam, da bo tako drugo leto.
Peti SEITL 
Peti SEITL