Sama sem v tabor prišla 2 dni kasneje in že ob prvem stiku z brigadirji sem dobila občutek sproščenosti, kakor da sem pa resnično spadam, da tukaj so tisti moji pravi prijatelji. Kljub temu, da se z nekaterimi nisem videla že od lanske brigade, je vladal občutek domačnosti. Sledilo je spoznavanje z novimi brigadirji, izbira šotora in seveda ogled kampa in pa razporeditev v skupine.
Na letošnji brigadi je bilo več delovnih skupin, nekateri so pomagali pri ureditvi Graščakove poti, to je nekaj več kot 15 kilometrov dolga turistična pot okoli občine Grad, drugi so urejali opuščen kamnolom, kjer so vidne sledi vulkanskega delovanja, 2 skupini sta barvali mostove in ograje v občini Grad, na koncu pa smo prostovoljci še uredili okolico azilnega doma (kjer je bil tudi naš tabor) in pa kužno znamenje Beli križ ter športni center Grad.
Delovni dan se je začel ob 7ih zjutraj, ko nas je eden izmed organizatorjev zbudil z ročno trobljo in po mojem mnenju je bil tistih prvih 10 minut to najbolj osovražen brigadir v taboru, vendar je slaba volja hitro minila ob pogledu na ostale brigadirje, ki so se prav tako zaspani „vlekli“ do improvizirane kopalnice. Sledila je osebna higiena in pa zajtrk, ob 8ih pa smo se vsi natrpali v kombije in se odpravili na delovišče, kjer je različno delo potekalo do 15te ure. Nato smo se malo umazani, malo utrujeni brigadirji vrnili v tabor, kjer nas je čakalo neverjetno okusno kosilo iz bližnje gostilne, po kosilo pa je sledilo umivanje in pa popoldansko druženje.
V tem popoldanskem času smo predvsem počivali igrali različne družabne igre, potekale so športne aktivnosti, en dan je bila celo tekma z domačim nogometnim klubov. Na žalost so zmagali domačini, verjetno so se nam zato tako rade volje še pridružili v taboru, kjer se je nadaljevalo druženje . Za razliko od lanskega leta sem letos resnično imela občutek, da so nas domačini veseli, da cenijo naš trud kar so nam pokazali že s samo kakšno lepo besedo, z majhno pogostitvijo na samem delovišču ko nas je pričakal kakšen liter vina in nekaj brezalkoholnega. Velikokrat je prihajalo tudi do smešnih situacij, ko se med seboj zaradi različnih narečij nismo ravno dobro razumeli in smo morali za sporazumevanje uporabiti univerzalni jezik kriljenja z rokami.
Na koncu so vsi novinci preživeli še tradicionalni brigadirski krst ter tako postali del družine. Zase in za večino ostalih pa lahko rečem, da se bom zagotovo še nekaj časa nasmihala ob določenih resnično prevečkrat poslušanih pesmih ali pa le ob pogledu na prekmursko gibanico.
In da zaključim še z mislijo enega izmed brigadirjev, ki je na vprašanje zakaj prihaja delati zastonj odgovoril : „Ker me nič ne stane!“ in še kako res je, da te prostovoljstvo nič ne stane, lahko le ogromno pridobiš.
Več pa si lahko pogledate v fotogaleriji in videoprispevku.
Brigada 2010
Živa ČONKAŠ 
Arhiv ŠDB 
Živa ČONKAŠ