KulturaSpekter

Intervju: Tadej Golob: “Želel sem si, da bi se po moji literaturi snemali filmi.”

Z avtorjem, ki se je v relativno kratkem času uveljavil kot eden izmed najvidnejših slovenskih pisateljev, in človekom, ki je prvi pokazal, da je (tudi) v slovenščini mogoče napisati spodobno »noir« kriminalko, sva se med drugim pogovarjala o avtobiografskih elementih v njegovih besedilih, televizijski adaptaciji romana Jezero, pa tudi o tem, ali namerava s pisanjem o Tarasu Birsi nadaljevati.

Tadej, ste izredno produktiven pisec, poleg romanesknega dela in odmevne kriminalne serije s Tarasom Birso ste od leta 2009, ko ste izdali literarni prvenec Svinjske nogice, (na)pisali tudi dela za otroke in mladino ter nekaj biografij znanih Slovencev. V preteklosti ste bili novinar in urednik, aktivno pa ste se ukvarjali tudi z alpinizmom in bili celo na Mont Everestu. Se danes preživljate izključno s pisanjem ali počnete še kaj drugega?

Preživljam se izključno s pisanjem oziroma s pisateljevanjem. Z novinarstvom nič več, ker preprosto ne utegnem. Plačan sem od prodaje svojih knjig, vedno več denarja dobim od nadomestila za knjižnično izposojo in gostovanj po knjižnicah in šolah. Potem so pa tu še biografije. Prav zdaj končujem eno, potem se pa nekaj časa ne bom ukvarjal z njimi.

Že s Svinjskimi nogicami ste konkretno opozorili nase in prejeli nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Kljub temu se zdi, da ste se, očitni nadarjenosti navkljub, s pisanjem leposlovja začeli ukvarjati relativno pozno. Kako je prišlo do odločitve, da boste napisali (prvi) roman? Ste vključili tudi kakšne avtobiografske elemente? Zanima me predvsem zaradi (izvirne) prigode z žabami.

Že vsaj od srednje šole sem si želel postati pisatelj, pisati knjige, ampak potem sem med študijem odkril alpinizem in naslednjih skoraj petnajst let me ni zanimalo nič drugega. Pisateljske želje sem potegnil iz hibernacije ob odpravi na Everest leta 2000, o kateri sem napisal knjigo Z Everesta, nadaljeval z biografijo o Petru Vilfanu, leta 2009 so pa izšle Svinjske nogice. Skratka, zelo previdno sem se tega lotil. Spomnim se, da sem takrat razmišljal, da bi po biografiji napisal mladinski roman, pa sem si rekel, da je dovolj skrivanja in da je čas za to, da udarim na polno. Kar se pa biografskih elementov v Svinjskih nogicah in žab tiče – precej jih je. Precej žab smo imeli ob našem novem stanovanju na robu Ljubljane, res pa je, da niso mogle prodreti v stanovanje skozi straniščno školjko. Mimo fekalne črpalke ne gre. Licenca poetica pač. Pa kokaina je bilo manj in več alkohola.

Znano je, da se na pisanje posameznega literarnega dela dobro pripravite. Pri nastajanju svojih kriminalnih romanov ste denimo sodelovali s strokovnjaki na področju kriminologije, za roman Ali boma ye! ste se vpisali na treninge boksa. Ste kaj podobnega, npr. v zvezi s tetoviranjem, počeli tudi pri Svinjskih nogicah? Zadnji del romana se namreč dogaja v mariborskem tetovatorskem studiu, v katerem se protagonist uči obrti, razni postopki pa so tudi precej natančno opisani.

Imel sem prijatelja, katerega del zgodbe sem uporabil v Svinjskih nogicah. Dejansko se je iz striparja preusmeril v tetovatorja in se je učil na svinjskih parkljih, ki jih je za nekaj centov kupoval v Mercatorju. Poklical sem ga in pokazal mi je, kako se tetovira, potegnil sem nekaj črt po teh ubogih parkljih. Studio ima v Ljubljani, ampak mi ga ni bilo težko prestaviti v Maribor. Nad Staro trto v Lentu je stanoval moj sošolec, precej srednješolskih žurov smo imeli tam in lahko sem si predstavljal, kje naj bi stal tetovatorski studio.

Knjigo Z Everesta, ki je nastala po dejanski osvojitvi najvišjega svetovnega vrha, ste že omenili. Vemo, da je alpinizem vpet tudi v slovensko literarno kulturo, začelo se je s spisi in likom Klementa Juga, nadaljevalo pa z različnimi povojnimi avtorji. Ste kdaj razmišljali, da bi tematiko alpinizma, ki vam je najbrž zelo blizu, konkretneje vključili tudi v kašno svoje literarno delo?

Razmišljal sem že, ne vem pa, ali bom to kdaj zares storil, namreč napisal knjigo o svojem alpinizmu. Zmeraj gre za knjige o izgubljeni mladosti in o ljudeh, ki jih več ni, in to boli. Kdor ne verjame, naj prebere knjigo Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji. Odličen roman, ne samo alpinističen.

Tadej Golob, intervju, pisanjem, avtorjem, avtor, spekter,

Televizijska serija Jezero, posneta po prvem delu vaše kriminalne trilogije, ki smo jo nedavno šest zaporednih nedelj spremljali, prikovani pred televizijskimi zasloni, je pri gledalcih dosegla zelo dober odziv in najbrž pripravila celo koga, ki ne bere pogosto, da je vzel v roke tudi knjižno trilogijo. Kako vi kot avtor gledate na ekranizacijo svojega dela? Ste s končnim izdelkom zadovoljni?

Zelo sem zadovoljen že s tem, da je Jezero doživelo filmsko oziroma televizijsko upodobitev. Ko sta se pri meni oglasila Miha Hočevar in Matevž Luzar, in to ni bilo tako dolgo nazaj, nisem verjel, da bomo dejansko prišli do izdelka. Mislil sem, da bomo v najboljšem primeru napisali scenarij, ki bo nato nekje obležal. Pa tudi z izdelkom sem zadovoljen. Imam seveda tudi precej pripomb, ampak te so za interno rabo. To, kar lahko zaupam javnosti, je, da bi si želel predvsem daljših dialogov in da se ti razumejo (smeh).

Najbrž lahko v prihodnosti pričakujemo tudi adaptaciji Leninovega parka in Doline rož. Potekajo morda že kakšni pogovori ali priprave na snemanje?

Upam, da bomo dobili priložnost in posneli tudi nadaljevanja, kar pa kljub velikanskemu uspehu nadaljevanke (270.000 gledalcev vsakega dela je velikanski uspeh) sploh ni nujno. Miha Mazzini je v eni svojih kolumn napisal, da smo Slovenci narod, pri katerem gre vedno vse od začetka. Ko kdo pomoli glavo navzgor, je hitro treba dati priložnost še vsem drugim, da se ne bi prevzel. Zdaj se dogovarjamo za scenarij, ki naj bi ga napisali letos, naslednje leto naj bi se pa snemalo. Bom verjel, ko bom videl.

V enem izmed intervjujev ste konec lanskega leta omenili, da še niste povsem prepričani, ali ste z izidom Doline rož s pisanjem o Tarasu Birsi zaključili. Se je do danes že kaj spremenilo? Nastaja morda že kak nov roman s kakšno drugo tematiko?

Že po Leninovem parku sem nameraval napraviti odmor in se spočiti od pisanja o Tarasu Birsi in njegovih, pa je bil odziv ljudi tako dober in tako velik, da sem kot pisatelj, ki živi od pisanja, pač moral nadaljevati. In čeprav je pisanje kriminalk naporno, me še zmeraj zabava, celo zmeraj bolj. Tako zdaj nastaja četrti del, ki bo ponujal nekaj novega, v glavi imam že idejo za peti del, ki bo sploh nekaj povsem novega, še vedno bo pa v njih glavni junak Taras Birsa. Vedno sem si želel biti popularen pisec, želel sem si, da bi se po moji literaturi snemali filmi in TV-serije in moral bi biti nor, da bi zdaj rekel: »Ah, meni se pa ne da več.« Da se mi, pa še kako se mi da.

 

 Rok KODBA
Miran JURŠIČ

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close