Kolumne

Ko se narava upočasni, ali ji znamo slediti?

Jesen nas ne uči le minevanja, temveč tudi umetnosti počasnejšega življenja in lepote trenutkov, v katerih si dovolimo preprosto biti.

Jesensko upočasnjevanje nas vsako leto znova opomni, da se vse okrog nas spreminja. Hkrati ima tudi nenavadno navado, da nas spomni na vse, za kar med letom nimamo časa. Na sprehode brez cilja, na jutra, ki se ne začnejo s pogledom na uro, na tišino, ki je ni treba zapolniti z besedami. Na drobne stvari, mimo katerih sicer hitimo, kot da bodo za vedno počakale na nas.

Drevesa s svojimi listi počasi odlagajo svoje barve. Zdi se, da s tem narava tudi globoko vdihne. Dnevi se krajšajo, svetloba postaja mehkejša in tudi sonce se vse pogosteje umika, ne da bi se opravičevalo za svojo odsotnost. Vse se spreminja, pa vendar se nikomur nikamor ne mudi. Razen nam.

Tudi drevesa ne cvetijo vse leto …

Ljudje še vedno hitimo. Od ene obveznosti k drugi, od enega cilja do naslednjega. Naše misli so pogosto že pri jutrišnjem dnevu, medtem ko se današnji šele dogaja. Včasih se zdi, da živimo predvsem v pričakovanju trenutka, ko bomo končno imeli čas. Ko bo vse opravljeno, ko bodo vse kljukice na svojem mestu, ko se bo življenje vsaj za hip umirilo. Toda kaj, če ta trenutek nikoli zares ne pride?

Kot da smo se navadili verjeti, da je vrednost dneva odvisna od tega, koliko smo vanj spravili, naredili, dosegli, uredili. Kot da bi morali tudi sami, podobno kot naši koledarji, vsak prazen prostor zapolniti z nečim koristnim. In ko si vendarle vzamemo čas zase, nas včasih spremlja tih, neprijeten občutek, da bi lahko ta čas porabili bolje.

Zanimivo, kako redko se zaradi počitka opravičujemo naravi. Drevesu ne očitamo, da pozimi ne cveti. Travniku ne zamerimo, da poleti porjavi. Razumemo, da ima vsaka stvar svoj čas, da se življenje ne more ves čas razraščati navzven. Pogosto na to pozabimo le pri sebi. 

A jesen nas ne spomni le na minevanje. Morda nas še bolj spomni na to, da ni treba, da je vse ves čas v razcvetu.

Jesensko upočasnjevanje: prazne veje prav tako nosijo zgodbo

Tudi v življenju obstajajo obdobja, ko se stvari umirijo. Na to nas pripravlja tudi jesensko upočasnjevanje. Ko preprosto nimamo vseh odgovorov. Ko ne vemo natančno, kam gremo, ali pa preprosto nimamo moči, da bi šli hitreje. In morda s tem ni nič narobe. Morda ni treba vsakega zastoja razumeti kot korak nazaj in vsakega tišjega obdobja kot nekaj, kar moramo čim prej preseči. Včasih je dovolj le, da smo.

Da se sprehodimo po ulici in opazimo liste, ki jih je čez noč razporedil veter. Da si kavo privoščimo počasi, ne da bi ob tem odgovarjali na sporočila. Da pustimo kakšno misel nedokončano in kakšno opravilo za jutri. Da se za trenutek ne sprašujemo, kaj sledi, ampak se ozremo na to, kar je že tukaj. Svet se zaradi tega ne bo ustavil. Obveznosti bodo počakale ali pa tudi ne. Čas bo še naprej tekel v svoji neizprosni smeri. Toda morda bomo vmes vendarle ujeli nekaj, kar nam v nenehnem hitenju prepogosto uide: občutek, da smo zares prisotni v svojem življenju.

Nismo ustvarjeni za nenehno pomlad.

Narava se ne boji svojih tišjih obdobij. Ve, da odpadanje listov ni konec zgodbe. Da prazne veje ne pomenijo praznega življenja. Da se pod zemljo, daleč od naših pogledov, lahko že pripravlja nekaj novega. Morda bi ji morali nekoliko bolj zaupati.

Ko se torej svet okoli nas počasi umirja, si ni treba obljubiti, da bomo odslej živeli počasneje, manj hiteli in vsak dan našli čas zase. Takšne obljube pogosto izgubijo svojo moč že ob prvem ponedeljkovem jutru. Morda je za začetek dovolj le vprašanje, ki si ga zastavimo med enim in drugim opravkom:

Ko se narava upočasni, ali ji znamo slediti?

Katja JARC
Unsplash

Katja Jarc

Novinarka

Sorodni članki

Back to top button