SpekterŠport

Parkour: Vsak najde svojo pot

Čeprav že več kot leto dni nimajo treningov, mi ideja o tem športu ne da miru. Denisa Janežiča, izvajalca in poznavalca parkourja, zato v želji po informacijah obiščem kar v njegovi pisarni.

Odpre mi vrata in oči, ki vidijo vse prej kot običajne poti. Parkour, šport ali zgolj gibanje, je nekaj, kar preprostemu sprehodu po ulici da nove razsežnosti.

Dodaj adrenalin

Denis Janežič je eden tistih, ki si ves čas postavlja nove izzive in tako svojemu življenju postopoma dodaja adrenalin. Po številnih letih treniranja karateja je začutil, da si želi nekaj več. Nadaljeval je z akrobatiko, saj si je vedno želel znati delati salte. V Mariboru ali drugje po Sloveniji mu ni uspelo najti kluba, ki bi združeval trening čisto vseh elementov, zato se je v telovadnico odpravil kar sam in začel delati.

Parkour predstavlja simuliranje bežanja pred namišljenim nasprotnikom oziroma nevarnostjo.

Na treningih se mu je kmalu pridružilo še nekaj fantov, hkrati pa je začel slediti začetnikom parkourja iz tujine, od koder šport tudi prihaja. Besede v slovarju sicer ne boste našli, vendar pa Wikipedija razlaga, da gre za telesno disciplino francoskega izvora, v kateri udeleženci tečejo po namišljeni poti in pri tem čim hitreje in čim učinkoviteje premagujejo ovire, zato pa uporabljajo različne spretnosti, kot so skakanje, plezanje in celo akrobatski gibi.

Ravno ta združitev elementov pa je tisto, kar Denisu na obraz nariše širok nasmeh. Na začetku me takoj povpraša, o čem bi želela govoriti, saj poleg parkourja obstaja še free running, ki mu je na las podoben. Na moj začudeni pogled odgovori s preprosto razlago o tem, kaj je parkour, vendar o razliki nekoliko kasneje.

Od plemen do vojakov in kaskaderjev

Parkour ni sodobno gibanje, saj se je pod drugim imenom uporabljal že vrsto let. Wikipedija tako razkriva, kako so nekdanjega častnika Georgesa Heberta med potovanjem po svetu in postankom v Afriki osupnila tamkajšnja domorodna plemena. Navdušile so ga njihove fizične sposobnosti in znanje, njihova telesa pa je opisal kot prilagodljiva, spretna, trajna in odporna.

Ob vrnitvi v Francijo je postal učitelj telesne vzgoje.Vpeljal je svoj sistem športne vadbe, ki metodično in postopno krepi telo. Ustanovil je naravno metodo gibanja, sestavljeno iz desetih osnovnih skupin: hoja, tek, skakanje, štirinožno gibanje, plezanje, ravnotežje, metanje, dvigovanje, samoobramba in plavanje.

Njegov sistem je zavračal terapevtsko gimnastiko in švedsko metodo športne kulture, saj je menil, da ta dva načina študentov ne moreta pripraviti na praktične in moralne zahteve življenja. Nanj je vplival tudi filozof Jean-Jacques Rousseau, ki je trdil, da človeka v pravilen fizični razvoj lahko vodi le opazovanje narave.

Hebertova metoda je med prvo in drugo svetovno vojno postala celo standardni sistem vojaškega izobraževanja in usposabljanja, v tistem času pa je bilo parkour moč videti tudi na televiziji. Številne elemente v filmih so izvajali kaskaderji, ki so hkrati obvladali tudi borilne veščine.

Francoska vlada je Heberta ob petdesetletnici ustanovitve naravne metode imenovala za poveljnika Legije časti, njegovo življenjsko delo pa je močno vplivalo na uveljavitev športne discipline, ki ji danes rečemo parkour.

Ravnotežje je vse

V primerjavi z drugimi državami se pri nas o disciplini ve zelo malo in tudi sama sem bila prepričana, da moraš biti zanjo poseben tip človeka. Vendar pa mi Denis takoj zatrdi, da ni tako, in navdušeno pojasni, da je parkourja sposoben čisto vsak, saj se vsi lahko naučimo vsaj nekaj osnovnih gibov. “Treniraš eksplozivnost mišic, natančnost in ravnotežje. Prav to pa potrebuješ pri čisto vsakem športu,” še doda.

Kot rečeno se trening vedno najprej začne v telovadnici z razteznimi vajami. Vsak posameznik mora sam vedeti, kako gibljivo je njegovo telo, saj lahko le tako gibljivost postopno povečuje. Sledijo ogrevanje in vaje za ravnotežje, saj slednje predstavlja najpomembnejšo veščino parkourja.

Z ravnotežnimi vajami se naučimo obvladati telo, kar je pri gibanju na višini izjemnega pomena, in tako se postopoma naučimo tudi reagirati v izgubljenih situacijah tik pred padcem. Prve skoke in salte je zato vseeno pametno narediti na blazini, ki bo ublažila neuspele poskuse.

Parkour, adrenalin, Ravnotežje

Uporabnost v življenju

Zabava se zares začne šele, ko stopimo ven. Ob pravilni izvedbi gibov nas pristanek na trdih tleh ne bo bolel. Čeprav so akrobacije videti sila nevarne, pa bodo tisti, ki so izpolnili svojo minutažo v telovadnici, brez težav varno prehajali od točke A do točke B. Gibanje ni zgolj šport, saj nam marsikatere uporabne metode lahko pomagajo, ko nam jo zagode življenje. Tako Denis smeje izpostavi, da nam parkour lahko koristi tudi, kadar se pomotoma zaklenemo ven in moramo preplezati dva metra visoko ograjo.

Parkour res ne pozna fizičnih ali starostnih omejitev. Gibanje je tako prilagodljivo, da vsak začne točno tam, kjer je, in napreduje toliko, kolikor je sposoben. Tako so se treningov udeleževali tako dvajsetletniki kot tisti v štiridesetih, ki so s saltami še vedno dokazali svojo agilnost. Eden takšnih je tudi ustanovitelj parkourja David Belle. Čeprav ni več rosno mlad, še vedno izvaja trike, kot jih lahko le malokdo.

Vstop v živalski svet

Parkour te dobesedno popelje v svet betonske džungle, saj se večinoma izvaja v mestih, čeprav Denis trdi, da se v naravi najde še več tovrstnih izzivov. Veliko gibov, ki so stalni elementi parkourja, pravzaprav posnema živali. Eden takšnih je na primer rol, ki predstavlja preval naprej takoj po ublažitvi skoka z višine.

Zaradi tehnike, ki se je privrženci parkourja morajo naučiti, pristanki z vrtoglavih višin sploh niso boleči. Začetniki se morajo najprej naučiti pristajati na prste in prenesti silo v nadaljnje gibanje. Ob pravilnih izvedbah zato sklepi, kot so kolena in gležnji, sploh ne trpijo. Pomembno je tudi, da višino skoka zvišujemo postopoma in se zavedamo svojih trenutnih sposobnosti.

Med druge gibe spadajo še različni preskoki preko ovir, predvsem ograj, ki so različnih višin in širin. Naučiti se je treba, kako jih premagati, kako koordinirati noge in roke ter narediti pravilen gib, da brez večjega truda opravimo vajo. Takšnim podvigom v športnem žargonu pravijo kong ali volt. “Kong je skok, s katerim se z glavo naprej in s pomočjo rok odrineš naprej in zelo preprosto preletiš oviro,” mi še z nasmehom razloži Denis.

Skrita filozofija

“To ni tekmovalni šport, to je filozofija gibanja. Vsak namreč vidi svojo pot in premagati mora ovire, ki so na njej. Kar je tudi dobra vzporednica z življenjem, v katerem imamo vsi veliko ovir. Vprašanje je le, ali jih bomo premagali ali ne,” še poetično zaključi Denis. Tako nam parkour lahko pomaga pri spopadanju s številnimi izzivi v življenju. Dviguje samozavest, saj oblikuje stanje duha, ki premaguje tako fizične kot duševne oziroma čustvene ovire – mnogi so se na primer znebili strahu pred višino.

Ob koncu si ogledava posnetek tekača Daniela Ilbace, mojstra parkourja in free runninga, ki ga je Denis v Italiji tudi spoznal. Ilbacu parkour predstavlja gibanje, ki bo spremenilo način človeške interakcije z naravo. Vendar pa njegov način prerašča v free running, saj med tekom izvaja tudi salte. Tudi ta oblika poteka od točke A do točke B, vendar pa je pomembna predvsem kreativnost, s katero premaguješ ovire.

Od parkourja se razlikuje tudi po tem, da je tekmovalen; na Santoriniju tako Red Bull vsako leto organizira tekmovanje Art of Motion, na katerem se med seboj pomerijo vsi ljubitelji free runninga (prostega teka). Pogovor sva s tem tudi zaključila in se odpravila proti izhodu. Želela sem si, da bi mi Denis pokazal še kakšen trik, vendar sva to raje prihranila za kakšno drugo priložnost. Domov sem se sicer odpeljala z avtom, ob pogledu skozi okno pa sem si zamišljala, kako bi v teku premagovala ovire, ki bi mi stale na poti.

 

Nika BLAGNE
Denis JANEŽIČ

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close