Portret študenta: Jernej LIPOVEC

Poznam ga že vrsto let. Obiskovala sva isto osnovno šolo, precej bolje pa sem ga spoznal, ko so se najine poti ponovno prekrižale v razredu na gimnaziji. Je zahteven sogovornik, uspešen in deloven študent, dober prijatelj in ne nazadnje fant z zanimivim hobijem, ki si skorajda zasluži oznako ekstremnega. “Lipa” je namreč lovec na nevihte. Portretiranec je zaradi svojega zanimivega hobija, ki je zagotovo izstopajoč in drugačen, prostor pa bi si zaslužil še zaradi vztrajnosti, ki jo kaže, in ne nazadnje uspešnega študija na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru.

Jernej Lipovec je diplomirani inženir kemijske tehnologije, ki pa ga je v zasebnem življenju močno prevzela še ena naravoslovna veda. Fizika ali natančneje meteorologija, v katero je zapadel bolj po naključju, sedaj pa mu sooblikuje skoraj vsako odločitev v življenju.

Tudi če narediš vse prav, fotografija ni vedno enako uspešna

Nevihte so ga fascinirale že od nekdaj in kot otrok je užival ob plesu strel na nebu v nočnih urah. “Ko sem pred 10 leti dobil svoj prvi digitalni fotoaparat, sem se odločil, da bi te trenutke rad ujel tudi v objektiv.” Glede na to, da pred 10 leti izpita za avto še ni imel, se je v lov podajal “amatersko”, kar s kolesom, saj staršev ne bi bilo najbolj preprosto prepričati v to, da bi se te akcije lotevali z njim. Ga pa k sreči podpirajo sedaj, ko si je pogosto treba izposoditi družinski avto ter prepeljati stotine kilometrov v upanju na “tisti” posnetek ali prizor.

Težko pa Lipa, kot ga kličemo mnogi, izpostavi svoj največji uspeh. “Situacije se namreč med seboj zelo razlikujejo, prav tako je težko med seboj primerjati različne meteorološke pojave. Uspehov se je v teh letih nabralo že veliko, fotografiral sem precej bližnjih strel, močnih super celičnih neviht, tudi vodne trombe in tornado.” Izpostavi še, da je velikokrat treba za fotografijo, ki na prvi pogled ni tako atraktivna, vložiti celo več truda, ravno zaradi vpliva okoliščin in tudi terena. Doživel je kar nekaj nevarnih situacij, med katerimi izstopata udar strele manj kot 50 metrov od njega in izjemno močan veter v hrvaški Istri, ki je dosegal v sunkih tudi od 150 do 170 kilometrov na uro. “Nevihta na začetku ni bila videti nevarno, preden pa je zadela našo lokacijo, se je močno okrepila, imel sem občutek, da mi bo prevrnila avto,” še pove. Zanimivo pa je kot eno svojih najljubših fotografij omenil prvo fotografijo strele, ki jo je posnel kar z bližnjega hriba v Mariboru.

“Imel sem srečo, da sem si to lahko privoščil”

Lansko poletje se je odpravil na lov za nevihtami v ZDA, ki jih opisuje kot sanjsko lokacijo za tovrstno početje, saj so tam neskončne ravnine brez dreves, naselij in drugih dejavnikov, ki motijo pogled. V Sloveniji je teren veliko kompleksnejši, na kar smo sicer izjemno ponosni z vidika raznolikosti narave, a pri fotografiranju je to prej slabost. “Pri fotografiranju strele najbolje izpadejo, če jih fotografiramo nekje z višine, da se točno vidi, kam udarjajo.”

Tovrstna tritedenska avantura po ZDA pa seveda ni poceni in zaradi tega marsikatera dobra in koristna ideja nikdar ne preide v realizacijo. “Sam sem tukaj imel srečo, saj so mi starši namenili res lepo darilo za opravljeno diplomo. Res je, da sem sam moral opraviti zahtevno delo diplomiranja na kemijski fakulteti, vendar me je to darilo motiviralo za dobro delo vnaprej, hkrati pa mi je bila izpolnjena res velika želja. Tudi pri nas ta hobi zaradi ogromno prevoženih kilometrov niti približno ni poceni.” Jernej že od srednje šole poletja večinoma preživlja tako, da si s študentskim delom poskuša zagotoviti finančno rezervo za svojo strast.

Redno je treba tudi dopolnjevati ali posodabljati opremo, ki ji sicer ne pripisuje edinega in ključnega pomena, vendar pa se z dobrimi fotografskimi pripomočki kakovost vseeno dviguje. “Nevihte lahko danes fotografiramo tudi s telefoni, vendar pa je za resnejše fotografiranje skoraj nujen DSLR-fotoaparat, za nočne fotografije strel pa tudi stojalo in daljinsko sprožilo.”

Zadeva ni zelo daleč od adrenalinskega športa

Ker pa se čas študentskega dela zanj počasi izteka, saj bo v kratkem zaključil obveznosti na fakulteti, si želi predvsem dovolj časa za svoj hobi tudi v prihodnje. Ker je fotografiranje neviht pri nas še dokaj neznana dejavnost, se s tem (še) ne da preživeti. Tudi z izbiro profesionalne kariere in študija je zadovoljen ter si želi nadaljevati po tej poti. “Službo bom iskal v smeri kemije, fotografiranje neviht pa bo ostalo za zdaj prostočasna dejavnost. Bi bil pa res car, če bi mi uspelo najti službo, ki bi združevala malo obojega,” doda v smehu. Tako ne želi izključiti možnosti, da bi svojo strast kdaj v prihodnosti lahko pretvoril tudi v posel.

Kljub temu da sam na spremljanje neviht ne gledam na takšen način, ga povprašam o nevarnostih in povišani ravni adrenalina, ki je pri vedno bolj ekstremnih vremenskih pojavih zagotovo prisotna. “Tu so udari strel, debela toča, močni sunki vetra, ki podirajo drevje, nalivi in drugi pojavi, ki spremljajo nevihte. Zelo pomembno je redno spremljanje radarskih in satelitskih slik, da lahko ostanem pred jedrom nevihte ali se umaknem na varno, če to ni mogoče.” Najnevarnejši so po njegovih besedah udari strel, ki se jih ne da predvideti. Pozitivne razelektritve lahko udarijo tudi 20 in več kilometrov stran od jedra nevihte, tudi ko se po njej že zjasni.

Vsekakor gre za neko vrsto zasvojenosti tako kot pri drugih adrenalinskih športih. Hkrati je tu še želja po konstantnem nadgrajevanju znanja in vse boljših fotografijah, zato se postavi vprašanje, kako pa je nad povečevanjem intenzivnosti navdušeno njegovo dekle. “Imam to srečo, da je punca Anja zelo razumevajoča do mojega hobija in me podpira, tudi ko sem na terenu več dni. Velikokrat se mi pridruži in mi asistira pri pregledovanju radarskih slik in navigaciji. Včasih, kadar grem v svojih željah tudi ‘predaleč’, pa me seveda opomni, da bi se bilo bolje umakniti v avto.”

Spremenljivost vremena je hkrati čar in prekletstvo

Vreme je izjemno nepredvidljivo, kar lahko velikokrat občutimo že pri organizaciji različnih dogodkov, pri nevihtah pa je to še intenzivneje. Modelski izračuni praviloma izhajajo vsakih 6 ur in velikokrat se zgodi, da so si med seboj popolnoma različni. “To je po svoje čar in hkrati prekletstvo mojega hobija, saj nikoli zagotovo ne vem, kaj me čaka. Lahko se zgodi, da sem priča nečemu izjemnemu, ali pa prevozim stotine kilometrov, ne da bi bilo fotoaparat sploh vredno vzeti iz torbe.”

Pred lovom pravi, da lahko glede na izkušnje že oceni, na katerem območju je verjetnost pojava fotogeničnih neviht večja, a zmote ni moč izključiti. Prav tako je težko oceniti uspešnost lova v nekem odstotku, saj je to lahko dokaj subjektiven pojem. Zaradi želje po kakovosti je izostril tudi samokritičnost: “Večkrat se mi je zgodilo tudi že, da sem se zaradi boljših pogojev za močne nevihte peljal v Italijo, medtem pa so te nastale v Mariboru, praktično na domačem dvorišču,” skomigne z rameni.

Vedno, kadar sedeva na kakšno pivo, čas hitro teče, vendar ob čakanju na nevihto verjetno ni ravno tako. Na vprašanje o dolgčasu odgovori hitro: “V severovzhodni Sloveniji nevihte večinoma lovim sam, na daljše love po tujini pa se večinoma odpravim v družbi kolegov, ki se s tem ukvarjajo že vrsto let. Kot skupina si lažje krajšamo čas, ko na teren prispemo prehitro ali pa razvoj neviht zamuja, hkrati pa se še stroški za gorivo in cestnine nekoliko porazdelijo.”

Ob opisovanju dogajanja se nekako ne moreva izogniti temi, ki je znana predvsem nam, ki smo v mlajših letih radi gledali Discovery Channel. Na slednjem se je namreč pogosto vrtela oddaja z naslovom Storm Chasers, ki je z nekoliko ameriške drame orisovala ravno Jernejev hobi. “Po mojem mnenju je oddaja posneta precej realno. Največja razlika je v vozilih, saj so tam prikazana praktično oklepna vozila, medtem ko mi uporabljamo navadne avtomobile. Po opremi, kot so senzorji in računalniki, pa sem v Ameriki videl zelo podobno zgodbo.”

Kljub napredku tehnologije je vreme težko napovedati

Ne moreva niti mimo teme, ki se po navadi poraja, ko govorimo o lovu na nevihte. Kako je s tornadi? Si kakšnega že videl? “Kljub temu da velja splošno prepričanje, da se tornadi pojavljajo samo v Ameriki, ni ravno tako. Pri nas so zaradi razgibanega reliefa redki in šibkejši od tistih čez lužo, vendar se na primer v sosednji Italiji pojavljajo pogosto. V svoji ‘karieri’ sem do sedaj fotografiral en tornado in šest vodnih tromb. Te se pojavljajo nad morjem in se od pravih tornadov razlikujejo po mehanizmu nastanka, prav tako pa so vetrovi v njih precej šibkejši in ob prihodu na kopno hitro oslabijo,” pojasni.

“Ti pojavi so – priznam – očarljivi in me prevzamejo, vendar me velikokrat tudi pretresejo posledice vse hujših vremenskih ujm, ki se pojavljajo tudi pri nas. Ne moreš biti miren ob tem, ko nekdo ostane brez strehe nad glavo. Zavedati pa se moramo tudi, da imajo nevihte zaradi segrevanja ozračja na voljo vse več energije, kar v praksi pomeni debelejšo točo, izdatnejše nalive in nasploh večjo intenzivnost nevihtnih pojavov.”

Je pa ravno zaradi vsega naštetega še toliko težje napovedovati, kaj se bo dogajalo. In kolikokrat se je zaradi svojega poznavanja vremena znašel v nehvaležni vlogi vremenoslovca? “Velikokrat se name obrnejo prijatelji in sorodniki in me povprašajo, kaj menim, da se bo nekje dogajalo z vremenom v prihodnjih dneh. Vloga je res precej nehvaležna, vendar je težko odkloniti nasvet, če nekaj tako ali tako spremljaš iz navade. Vsakomur pa želim primerno vreme za dopust, kar seveda ni vedno izvedljivo.” Pogovor zaključiva tako, da se oddaljiva od vremena k vsakodnevnim temam, ki jih nisva “prežvečila” že kar nekaj časa. Njegova strast do lova na nevihte ga namreč ni odvrnila od spremljanja drugega dogajanja, kljub temu pa je vedno pripravljen na spremembo na nebu.

Urban BRATINA
Jernej LIPOVEC (osebni arhiv), Patrik KOCIPER
Patrik KOCIPER