Zakaj imamo ljudje različne tolerance na bolečino?
Od genov do psihološke strukture naše osebnosti.
Z bolečino telo zavaruje poškodbo – zakaj smo si torej tako različni po zaznavi in odzivu nanjo?
Se še spomniš tiste epizode Prijateljev, kjer se Phoebe in Rachel odločita za tatuje? Spoiler alert: Rachel na koncu res krasi tatu, Phoebe pa konča le s piko črnila, ker ni prenesla bolečine. Kako lahko razložimo tako ekstremno razliko pri dojemanju bolečine, simptoma, ki po pogostosti vlada na samem vrhu navedb ob zdravniškem obisku?
Z bolečino se telo zavaruje pred poškodbo – pred nami samimi, da je ne bi premikali in s tem preprečili ozdravitve. Ljudje se ne razlikujemo le po sposobnosti zaznave in odziva nanjo, temveč tudi v tem, kako se naše telo odziva na zdravljenje istih poškodb. Odgovore na vse te razlike lahko iščemo že v razlikah v našem zdravju, ki je kompleksen splet psiholoških, socialnih, okoljskih in predvsem genskih dejavnikov.
Genski vpliv so sprva raziskovali na družinah z izjemno redkim obolenjem, znanim po popolni odsotnosti bolečine. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zaokrožila še poročila o več družinah sorodnikov, katerih otroci so imeli izjemno visok prag bolečine, kar je namigovalo na to, da je težava genetska (kasneje so ugotovili, da je šlo za rezultat specifičnih mutacij in izbrisov genov, zaslužnih za prenos signala bolečine).
Danes človeški genom za znanost ni več neznanka – pozna veliko odgovorov na vprašanja o številu, lokaciji in vplivu genov, ki sestavljajo našo DNK. Znotraj posameznih genov najdemo še milijone majhnih variacij, najpogosteje v obliki enojnih nukleotidnih polimorfizmov, ali na kratko kar ENP. Posameznikova unikatna kombinacija ENP-jev – približno 10 milijonov jih znanost že pozna, je tisto, kar nas ločuje od drugih. Vse več dokazov kaže, da so predvsem kombinacije variacij zaslužne za to, kako visok je naš prag bolečine. In zakaj je razumevanje bolečine sploh pomembno? Z odgovorom na vprašanje, kaj nas naredi bolj ali manj dovzetne za bolečino, smo korak bližje razvoju personaliziranih zdravljenj, ki bi lahko zmanjšala tveganja za zlorabo protibolečinskih sredstev.