PrehranaŽivljenjski slog

Zakaj jemo, tudi ko nismo lačni?

Se tudi ti zlahka odpoveš skledi brokolija ali solate, kadar nisi posebno lačen, hkrati pa težko rečeš ne sladkim pregreham, tudi če si ravnokar pospravil obilno nedeljsko kosilo? Si se kdaj vprašal, zakaj je v tvojem želodcu vedno prostor za sladico?

Znanost o prenajedanju.

Sodeč po novi raziskavi, objavljeni v reviji Neuron, ljudje sicer nimamo posebnega želodca za sladico, kot radi trdimo, a sta potreba po zadovoljitvi lakote in potreba po visoko-kaloričnih priboljških vseeno ločeni. Z običajnimi obroki izvajamo t. i. homeostatično hranjenje, ki ga spodbuja lakota. Naši možgani ga z občutkom sitosti ustavijo, ko ocenijo, da smo pridobili dovolj nove energije. Medtem pa odsotnost lakote ne predstavlja ovire hedonističninemu hranjenju, ki ga vodi predvsem naša želja po užitku.

Dokaz, da sta lakota in želja po sladici za možgane ločeni potrebi

Omenjena raziskava ugotavlja, da je hedonistično prehranjevanje kljub temu regulirano. Nadzoruje ga protein nociceptin, ki je zadolžen za aktivacijo živčne komunikacije v nekaterih ključnih področjih možganov sesalcev. To razloži tudi, zakaj pogosto vidiš pretežkega psa ali mačko, ne pa tudi pretežkega gekona.

V raziskavi so genetsko modificirali nekaj miši, da so te začele proizvajati fluorescentni nociceptin, kar je raziskovalcem omogočilo spremljanje njegovega potovanja skozi možgane. Nato so živalim ponudili običajno hrano, zatem pa še priboljške. Med hranjenjem s priboljški so opazili, da se nociceptin množično proizvaja v centralni amigdali, delu možganov, povezanem s procesiranjem čustev. Prav tako je kemično zaviranje nevronov v tem delu možganov miši odvrnilo od prenajedanja, ne pa tudi od zdrave hrane.

Naša potreba po prenajedanju je posledica evolucije

sladica, prenajedanju, sladko, homeostatično hranjenje, hedonističninemu hranjenju
Evolucija je poskrbela, da imamo vedno prostor za visoko-kalorično energijsko rezervo.

Rezultati tako dokazujejo, da sta dela možganov, ki nadzirata potrebo po pravem obroku in potrebo po dodatnih sladkih in mastnih priboljških, res ločena. Do ločitve v možganih sesalcev je najverjetneje prišlo skozi evolucijo, saj so bili pogosto primorani preživeti daljša obdobja brez hrane. Zato smo razvili željo, da tudi v odsotnosti lakote zaužijemo kar se da veliko visoko-kaloričnih živil in si tako zagotovimo energijsko rezervo. Za sodobno epidemijo prekomerne telesne teže in debelosti gre tako kriviti tudi naše prednike – mi pa smo tisti, ki morajo zavedno paziti na to, kaj jemo.

 

Dostop.si / KA
 Unsplash

Tagi

Klara Avsec

Novinarka

Sorodni članki

Back to top button
Close