KulturaRecenzije

Film: Brightburn [RECENZIJA]

"Zdaj vemo - če kdaj najdete otroka, ki je z vesoljsko ladjo treščil v bližnji gozd, imate pol-pol možnosti: ali bo nosil svoje spodnjice čez hlače, ali pa bo ubil vse, ki jih imate radi."

Grozljivka v stilu Gunna

Režiranje filmov o super junakih ni za šibke. Nekateri utrpijo živčne zlome, drugi spremembe osebnosti. Kako bi drugače pojasnili prehod iz komične akcije, kjer nastopajo govoreči rakun, ne-toliko govorečo drevo, zelena morilka in pilot s posluhom za glasbo osemdesetih, na temačno grozljivko, kjer glavno vlogo nosi odraščajoči vesoljec? Odgovor pozna le James Gunn – producent najnovejšega filma o “super junaku” Brightburn.

Brightburn oziroma Brandon Breyer (že samo ime kriči zlobo) dopolni dvanajst let. Namesto da bi vstopil v puberteto, vstopi v svet umorov in letenja. Se zgodi. Zgodba je postavljena na ameriško podeželje in očitno je, da je trio Gunn (James je k sodelovanju povabil še brata in bratranca) dodobra preučil Supermana in njegovo odraščanje. Brandon (Jackson A. Dunn) je na posestvo Breyerjevih padel v vesoljski ladji in par, ki ni mogel imeti otrok, se je odločil, da ga bo posvojil. Mama Tori (Elizabeth Banks) in oče Kyle (David Denman) ga vzgajata kot svojega in družina se zdi idilična. To pa se kmalu spremeni.

Brightburn aka. Zlobni Superman

Sama tematika filma deluje odlično. Veliko je vzporednic med Supermanom in Brightburnom, a so le-te zaradi svoje groteskne obratnosti precej strašljive. Fantazijski element letečega dečka, ki iz svojih oči strelja laserje, nikoli ne uide izpod nadzora. Več težav predstavlja tempo – začne se z dobro predstavitev preteklosti in na splošno vzpostavitvijo normalnosti, potem se proti sredini izgubi, a ponovno spet najde v zadnji četrtini.

Snemanje ne ponuja presežka, razen v nekaterih zaključnih scenah. Še posebno zadnjih deset minut je vizualno prelepih, posamezne slike prizorov pa bi brez težav lahko krasile kakšen filmski muzej. Vseskozi se pojavljajo hipna zastraševanja, ki pa niso uspešna.

Eden najboljših prizorov v grozljivkah

Pohvaliti je potrebno dvoje: igranje Elizabeth Banks, ki odlično ujame ljubezen matere do svojega otroka, kasneje pa tudi frustracijo in strah; ter glasbo. Ta je sicer neopazna čez večino filma (kar lahko smatramo kot plus), a se na koncu prebije do zaznave in skupaj s prelepo vizualno sceno ustvari enega najboljših senzoričnih občutkov v grozljivkah zadnje čase.

Brightburn je zabaven, inovativen in na trenutke strašen film. Glasba, zadnjih 10 minut in igranje glavne igralke skupaj z dobrim konceptom ustvarijo solidno grozljivko. Konec vas bi znal presenetiti, na podoben način kot v sedanjem političnem kontekstu preseneča končno sporočilo filma, ki se v bitki narave proti vzgoji odločno postavi na stran narave.

Za konec pa zgolj nasvet za starše – če vaš otrok v jezi vrže kosilnico 100 metrov daleč, odsotno žveči kovinski pribor in lomi roke sošolkam, ga pošljite na testiranje. Možno je, da je vesoljec.

 

Mark MOHORČIČ
Continental Film (najverjetneje)
ikona snemalec ContinentalfilmSI

Sorodni članki

Back to top button