Iz pekla do raja … na Lampiončke 2026!

Lampiončki 2026: če obstaja ena stvar, ki je na Lampiončkih skoraj tako tradicionalna kot špricer v plastenki in izgubljeni prijatelji po polnoči, je to dež. Ampak letos? Letos se je vesolje očitno odločilo, da študentom po dolgih letih vendarle vrne dolg. Brez nalivov, brez blata do gležnjev, brez paničnega skrivanja pod drevesi. Samo glasba, skoraj že poletni večer in okoli 8.000 ljudi, ki so v zavzeli travnato ploščad pri kampusu na Gosposvetski.

In ja — mogoče smo po vseh teh letih res prišli iz pekla do suhih Lampiončkov.

Lampiončki 2026: ko Maribor diha kot eno

Že zgodaj zvečer je bilo jasno, da letos ne gre zgolj za “še ene Lampiončke”. Kampus se je počasi polnil s skupinami prijateljev, pločevinkami v rokah in tistim značilnim občutkom, da se za nekaj ur nihče več ne sekira zaradi izpitov, seminarskih ali neodgovorjenih mailov profesorjev.

Za uvod je poskrbel DJ Aljaž, ki je z mešanico hitov in plesnih klasik hitro spravil ljudi bližje odru. Sonce je še vztrajalo nad Mariborom, pod njim pa so se že začeli prvi plesni krogi in obvezni “kaj pa če gremo čisto naprej”.

Nato so oder prevzeli ljubljanski indie rockerji Kreera, ki so s svojo energijo dokazali, zakaj jih zadnja leta vedno pogosteje videvamo na večjih odrih. Alternativni zvok, močan vokal in publika, ki je bend sprejela bolje, kot bi marsikdo pričakoval za zgodnjo uro.

Ampak vsi smo vedeli, kaj prihaja …

“Ljubim Maribor, ljubim Štajersko”

Ko je na oder stopil Jan Plestenjak, se je množica pred odrom zgostila v nekaj sekundah. Telefonov v zraku je bilo približno toliko kot ljudi pod njim, prve vrste pa so njegove komade pele še preden jih je sploh začel.

Plestenjak se je na Lampiončke vrnil po skoraj desetletju — in očitno je pogrešal Maribor skoraj toliko, kot je Maribor pogrešal njega. “Ljubim Maribor, ljubim Štajersko,” je povedal občinstvu in požel enega glasnejših odzivov večera. V nadaljevanju je priznal še, da ga je na Lampiončkih v preteklosti “zafrknil dež”, letos pa je končno dočakal idealen večer. In res — težko bi si ga zamislili boljšega.

Ko so se po prizorišču razlegli njegovi največji hiti, je bilo videti, kot da poje celoten kampus. Ne samo prvih nekaj vrst. Vsi.

Retashyji, prekmurščina in totalni kaos

Če je Plestenjak poskrbel za romantični del večera, je zaseba D’Kwaschen Retashy poskrbela za trenutek, ko so Lampiončki uradno “preklopili” v popoln kaos. Priredbe v prekmurščini, nepredvidljiva energija in publika, ki je v eni minuti pela, v drugi skakala, v tretji pa objemala popolne neznance.

In čeprav je ura počasi drsela proti polnoči, energije ni zmanjkovalo. Ravno nasprotno.

Po polnoči se zadene tudi narodnozabavna nota

Ob 00.30 je oder zavzel še Ansambel Stil in dokazal nekaj, kar Lampiončki potrjujejo že leta: študent bo ob pravi uri pel karkoli. Narodnozabavni ritmi so po polnoči zadeli natanko tam, kjer morajo. Pod odrom so nastajale improvizirane polke, objemi neznancev in glasno petje refrenov, ki jih “nihče ne posluša”, ampak jih vsi poznajo.

To je čar Lampiončkov. Ni važno, kdo si, kaj poslušaš ali s kom si prišel — nekje po polnoči vsi končamo pod istim odrom, z istimi komadi in hripavim glasom.

Brez dežja, a z istim razlogom

Lampiončki že desetletja niso samo koncert. So neuradni praznik študentov, simbol zaključka študijskega leta in večer, ko Maribor za nekaj ur postane eno veliko dvorišče študentov.

Letos brez dežja.
Brez blata.
Brez mokrih superg.

Ampak z vsem tistim, zaradi česar Lampiončki 2026 ostajajo Lampiončki: prijatelji, glasba, kaos, petje na ves glas in občutek, da se je poletje začelo. In če smo se lani spraševali, ali bomo sploh kdaj dočakali suhe Lampiončke — smo letos dobili odgovor. Se vidimo prihodnje leto.

Katja JARC
Isidora VELIČKOVIĆ, Zarja OZVATIČ