Sobitje: AFS Študent skozi ples in pesem o življenju med kulturami
Kako ohraniti kulturno identiteto, ko živiš med različnimi jeziki, državami in tradicijami? Na to vprašanje je skušala odgovoriti 62. celovečerna predstava Akademske folklorne skupine Študent z naslovom Sobitje – dva sva eno, ki je občinstvo v SNG Maribor popeljala skozi zgodbe slovenskih zamejskih skupnosti od Rezije do Združenih držav Amerike.
V razprodani Dvorani Ondine Otta Klasinc Slovenskega narodnega gledališča Maribor je Akademska folklorna skupina Študent predstavila svojo 62. celovečerno predstavo Sobitje – dva sva eno. Letošnji celovečerni koncert je imel prav posebno sporočilo. Posvečen je bil Slovencem, ki živijo zunaj današnjih državnih meja Republike Slovenije ali na območjih, kjer se slovenska kultura že stoletja prepleta s kulturami sosednjih narodov.
Predstava je občinstvu ponudila vpogled v kulturno dediščino skupnosti, ki kljub različnim zgodovinskim in družbenim okoliščinam še danes ohranjajo svoj jezik, pesem, glasbo in ples. Gradivo za prvi tovrstni projekt v Sloveniji so iskali na jezikovno in kulturno mešanih območjih in njihovo izročilo predstavili skozi različne starejše in nove koreografije priznanih koreografov.
Potovanje po pokrajinah, kjer se srečujejo kulture
Predstava je občinstvo najprej popeljala v Rezijo, eno najbolj samosvojih slovenskih kulturnih pokrajin. S pesmijo Da pa ćanen so zazveneli značilni rezijanski glasovi, ki še danes pričajo o močni povezanosti skupnosti z lastnimi koreninami. Iz rezijanskih gora je pot vodila na Koroško. V koreografiji Pehtra baba sta mlajša in starejša otroška skupina obudili starodavni lik iz ljudskega izročila ter spomnili na preplet starih verovanj in krščanske tradicije.
Nato se je predstava preselila na območja, kjer se že stoletja srečujejo različni kulturni vplivi. V Čičariji so se v plesu in glasbi prepletali slovenski, hrvaški in istroromunski elementi. Skozi poskočne ritme drmeša, polke in nežnega valčka pa so plesalci prikazali živahen plesni svet Gorskega kotarja, razpetega med Alpami, Panonijo in Sredozemljem.
Ob morju, ob meji in čez ocean
V Istro je občinstvo popeljal Balon, eden najbolj prepoznavnih plesov tega prostora, ki skozi lahkotno gibanje pripoveduje zgodbo druženja in dvorjenja. Zapostavljeno ni ostalo niti pogosto neraziskano območje avstrijske Štajerske. Z razigranim nazdravljanjem in ubranimi glasovi so fantje v pesmi Seid frölich, bratje, opomnili na pomen ohranjanja slovenskega jezika in identitete tudi zunaj matične države.
V nadaljevanju so izpiljeni plesni koraki prikazali zgodbe iz Bele krajine, Benečije in Razkrižja. Plesalci mladinske skupine so z razgibano koreografijo Tancaj, Tancaj navdušili občinstvo. Čudovite večglasne melodije, dodelana kostumska podoba in hitro vrtenje pisanih kril je občinstvo popeljalo v beneški prostor in prikazalo tamkajšnji svatovski običaj. S prepletom poskočnega štajeriša, romantičnega valčka in razigranega čardaša pa je 2. plesna skupina obudila izročilo Razkrižja, kjer se stikajo Štajerska, Prekmurje in Medžimurje.
Poseben glasbeni poklon je bil namenjen tudi slovenskim izseljencem v Združenih državah Amerike, kjer je nastala značilna slovensko-ameriška polka. S šaljivo skladbo Pondelek in torek but no pivo today so si člani muzike prislužili bučen aplavz. Kulturno popotovanje pa se je končalo v Porabju. Razgibana in energična koreografija Drügački život je lep je predstavila skupnost slovenskih rojakov na Madžarskem, kjer se slovenska in madžarska kultura vsakodnevno prepletata.
Predstava je bila nazoren in premišljen dokaz raznolikosti slovenskega prostora in bogastva njegovega kulturnega izročila. Ni govorila zgolj o plesih, pesmih in nošah, temveč o ljudeh, ki svojo identiteto živijo med različnimi kulturami, jeziki in državami. Pokazala je, da slovenska kulturna dediščina ne živi le znotraj meja Slovenije. Biva namreč povsod, kjer jo ljudje ohranjajo in prenašajo na nove generacije.
Akademska folklorna skupina Študent s takšnimi projekti že več kot šest desetletij dokazuje, da folklora ni le varuhinja preteklosti. Je tudi pomemben način razumevanja sedanjosti. Skozi raziskovanje, poustvarjanje in odrsko interpretacijo ohranja zgodbe skupnosti, ki bi sicer lahko ostale prezrte.
Sobitje – dva sva eno je bilo mnogo več kot koncert. Koncert je bil povabilo k razmisleku o pripadnosti, identiteti in bogastvu, ki nastane tam, kjer se različni svetovi ne izključujejo, temveč sobivajo. Sobitje zato ni bilo le folklorno potovanje po različnih pokrajinah. Predstava je bila opomnik, da kulturna dediščina živi toliko časa, dokler jo poznamo, razumemo in s ponosom prenašamo naprej.
Eva ŽUNKOVIČ
Dejan ZVONAR
