AFS Študent staro in novo prepletel v večno
Naj bo staro ali novo, glasba povezuje in združuje ter s pesmijo in plesom tlakuje tisto, kar je večno - tradicijo, ki presega čas. Na sobotni večer je na odru SNG-ja zazvenela harmonika in ubrani glasovi, odrske deske pa so zamajali mladostni koraki predanih folklornikov, ki so ponovno dokazali, da je folklora dragoceno poslanstvo.
V soboto, 24. maja, so se pod žarometi mariborskega Slovenskega narodnega gledališča v folklornih ritmih vrtela pisana krila in širokokrajni klobuki. Z odra so zazvenele ubrane melodije in vriski veselja, v dvorani zbrani ljubitelji folklore pa so videno in slišano navdušeno nagradili z bučnimi aplavzi.
Akademska folklorna skupina Študent je s svojo 61. celovečerno predstavo Staro. Novo. Večno. znova dokazala, da folklora ni le ohranjanje plesne dediščine. Je živa umetnost, ki skozi gib, glasbo in zgodbo povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Stare in nove koreografije v izvedbi sedanjih plesalcev so se prepletle v večno ljubezen do plesa, petja in glasbe, ki je žarela iz vsakega koraka, vsakega nasmeha, vsake melodije.
Staro.
Plesalci in glasbeniki so obiskovalce popeljali v bogato zgodovino skupine. Poklonili so se starejšim koreografijam že uveljavljenih koreografov, ki so v preteklosti zaznamovale delovanje skupine. Metev prosa z Dolenjske je pričarala razposajeno vzdušje po kmečkih opravilih. Z značilnimi potrki in poskočnostjo, ki jo je opisoval že Valvasor, so plesalci prikazali dolenjsko hudomušnost. V Hoja, hoja, lobica moja, postavitvi iz Furlanije, so zazveneli renesančni vplivi in elementi italijanskega ter francoskega dvorskega plesa.
Koroška koreografija Na planincah luštno biti v izvedbi mladinske skupine je skozi igre, pesem in pastirske vragolije prikazala pristno življenje na planinah. Fantje so k ljub’cam šli pa je s fantovsko igro s klobuki in nagajivimi gibi z vzhodne Štajerske prikazal ples kot sredstvo spogledovanja.
Novo.
Na odru so zablestele tudi sveže koreografije in pevske priredbe, ki so v zadnjem času obogatile repertoar skupine. Salonski bal, postavljen v meščanski Trst 19. stoletja, je s svojo eleganco in plesi višjih slojev, valčki, mazurkami in salonskim kolom, pričaral vzdušje velemesta, kjer so se nekoč križale številne evropske kulture.
Večer je pokazal, da se pri folklori ne le dobro pleše, pač pa tudi odlično poje. Tri jetrve žito žele, starinska ljubezenska pesem iz Bele krajine je z nenavadnimi sozvočji ustvarila naravnost skrivnostno vzdušje. Balada iz severne Primorske Stoji, stoji en klošter lep pa je s svojim srečnim koncem presenetila marsikaterega poslušalca. Namesto tragičnega razpleta je zaljubljena Micika uspešno pobegnila s samostana.
Najmlajši člani dveh otroških skupin so prepevali nagajivo pesmi o »suhi muhi« in marsikateremu obiskovalcu s svojo prikupnostjo omehčali srce. Vzdušje in energija sta z vsako točko le še naraščala in dosegla vrhunec z zadnjo koreografsko novostjo večera. Poskočna postavitev Pêtel, s plesi vzhodnega Prekmurja in humornimi vložki je, sodeč po aplavzu, občinstvo navdušila.
Večno poslanstvo
Letošnja celovečerna predstava ni bila le prikaz koreografij, temveč tudi poklon nekdanjim plesalcem in koreografom, ki so v zgodovini soustvarjali zapuščino skupine. Staro in novo sta se prepletla v večno dediščino, ki jo strastni in srčni koraki vztrajno predajajo in ohranjajo. S svojo 61. celovečerno predstavo je AFS ustvaril most med generacijami in časi ter dokazal, da je tradicija neminljiva. Ljubezen do plesa, petja in glasbe živi naprej – večno.
Eva ŽUNKOVIČ
Isidora VELIČKOVIĆ
