PotovanjeSpekter

Maribor – mesto legend in zgodb [I. del]

Povodni možje niso bivali samo v Ljubljanici, nekaj jih je živelo tudi v Dravi.

Maribor je mesto z bogato kulturno dediščino, ki jo dopolnjujejo številne raznovrstne in zanimive legende. Te so nastale v različnih zgodovinskih obdobjih. Segajo vse od časov prvih zaselkov na Pošteli, ustanovitve mesta, turških vpadov pa do današnjih dni.

Legenda o Pekrski gorci

Legenda pravi, da so se v starih časih bogati prebivalci mesta Maribor obnašali preveč razigrano in neprimerno. Kljub temu da jih je Bog opozarjal na neprimernost njihovega vedenja, se na njegova opozorila niso ozirali in so živeli enako še naprej. Ker vsemogočni ni imel več volje za pridige, ki so vseskozi naletele na gluha ušesa, je usodo neposlušnih Mariborčanov prepustil hudiču. Ta je z veseljem sprejel nalogo. Odpravil se je na Pohorje, odlomil kos gore in se hitro odpravil proti Dravi, kjer ga je želel položiti v reko in z njim zapreti strugo. Reka bi tako poplavila, neposlušni prebivalci pa bi utonili.

A ker je vrag na poti postal utrujen, se je malo ustavil in spočili. Medtem pa je do njega pristopila Mati božja in ga vprašala, kaj namerava storiti. Bil je tako omamljen in zagledan vanjo, da se ni mogel niti premakniti, kaj šele spregovoriti. Ko je ura odbila dvanajst, se je hudič prebudil iz transa, spustil odlomljen kos gore in zbežal. Tako je Maribor pridobil Slovensko Kalvarijo oz. Pekrsko gorco, del Pohorja, ki ga je odlomil, pa se je spremenil v Črno jezero.

Čevljarček, ki je rešil Maribor pred Turki

Pred petsto leti so Turki na svojih krvoločnih obleganjih želeli zavzeti tudi Maribor. Meščani so se pravočasno skrili za mestno obzidje in zaprli ter zavarovali vse prehode v mesto. Turška vojska je že prišla do mestnih vrat, ko so Mariborčani ugotovili, da so pozabili dvigniti zapornice, ki bi mestni jarek napolnile z vodo in ustavile napadalce. Ker so pred vrati stale krvoločne horde, si nihče ni upal zapustiti varnega zavetja obzidja in se podati do zapornic pri Treh ribnikih. Za drzno, skoraj samomorilsko nalogo se je javil pogumni čevljarček, ki se je oblekel v Turka, se odtihotapil do zapornic in jih pravočasno sprostil. Tako je napolnjen mestni jarek obvaroval Maribor in Mariborčane pred Turki.

Povodni mož Gestrin

Povodni mož se ni skrival samo v Ljubljanici, za časa splavarjev je bilo znano, da eden prebiva tudi v Dravi. Vodni mož Gestrin je prebival v vodnih vrtincih naše reke in znano je bilo, da se mu je bilo bolje izogniti. Če mu je kak nesrečen splavar prekrižal pot, pa se mu je lahko odkupil tako, da mu je v vodo vrgel v ruto zavit prstan. Zlatnino so imele namreč še posebej rade Gestrinove spremljevalke, vodne deklice. Če je bil povodni mož z darom zadovoljen, naj bi nesrečnim splavarjem prizanesel.

Iz teh časov sta znana dva primera srečanja splavarjev in Gestrina. V prvem mu splavar ni želel vreči prstana, ki ga je dobil od bodoče neveste, zato ga je povodni mož nemudoma utopil. V drugem poskusu pa nesrečnež pri sebi ni imel ne zlatnine ne prstana. Zato je poskusil srečo in namesto slednjega v Dravo zalučal svetlikajoče se kamenčke. Ko je Gestrin ugotovil prevaro, je ves razjarjen potopil splav, iznajdljivi splavar pa se je zadnji hip rešil na dravski breg.

Povodni mož Jezernik

A povodni možje so bivali tudi v številnih jezerih na Pohorju. Ena izmed legend, ki spremlja povodnega moža iz Lovrenškega jezera, pravi, da se je pod Roglo nekoč razprostiralo veliko temno jezero, v katerem je bival povodni mož, ki so ga imenovali Jezernik. Njegovo bivališče je obdajala čudovita in mirna narava, ob vodi pa so se sprehajale vile in živali.

mARIBOR, legenda, legende, Povodni mož , Čevljarček,

Globoko spodaj ob vasici Radoljni pa je živel kmet Smodivnik s požrešno ženo Jero. Ta je moža zmeraj, ko je zmanjkalo denarja, pošiljala v okolico jezera sekat največje in najlepše smreke. Ker je bil stari povodni mož Jezernik po srcu zaščitnik narave, je poslal h kmetu svojega palčka Možuha, da mu v zameno za smreke ponudi mošnjo cekinov. Dogovor je nekaj časa veljal, a ker je lakomna Jera zahtevala vedno več, je denarja hitro zmanjkalo. Jezernik take požrešnosti ni želel več podpirati in kmalu je Smodivnik ponovno začel sekati čudovita drevesa okoli sicer spokojnega jezera.

Jezernik je tokrat opozoril kmeta in ženo, naj prenehata s sekanjem dreves, sicer ju bo doletela nesreča. Jera tega ni hotela verjeti in je moža silila, da je vedno znova sekal in sekal nove smreke. Neke noči se je nad jezerom razbesnela strašna nevihta, ki je povzročila, da je prenapolnjeno jezero začelo poplavljati, ob tem pa je odplavilo hišo Smodivnika, požrešno Jero, vse nasekane hlode in kmeta. Povodni mož se je po tem dogodku umaknil v podzemne vode Lovrenških jezer.

Neprecenljiva bogastva Radvanja

Poštela je bila skozi zgodovino Maribora večkrat povezana z zakopanim zakladom. Legende iz različnih časov govorijo o tem, da so ljudje na Pošteli dolga leta zakopavali svoje dragocenosti. Ko pa so umrli, nihče ni vedel, kam točno so jih skrili. Zdaj jih varujejo mitološka bitja, ki se jih je treba pri izkopavanju posebej paziti – obstajajo omembe železnega viteza, škrbinaste coprnice, peklenske kače in gozdnega duha. Vsekakor se ob morebitni najdbi izgubljenega bogastva o tem ne sme govoriti na glas – sicer ga hudič namreč takoj ukrade. Vse pogumne lovce na skrite zaklade pa pred negativnimi mitičnimi bitji varuje čarobni ris, ki je zavetnik zavzetih kopačev.

Legenda pravi, da se v Pošteli skriva zaklad velikega bojevnika Atile. Izkopati ga je mogoče le na kresno noč.

Poštelo objemajo tudi druge pripovedke – med drugim naj bi se tam skrivala tudi neprecenljiva zapuščina, ki jo je v svojem grobu dal zakopati kralj Atila. Njegov zaklad naj bi bilo mogoče najti in izkopati le na kresno noč – in to v popolni tišini.

Kačja kraljica

Na Mariborskem otoku je bilo nekoč mnogo kač in njihova kraljica je imela dragoceno zlato krono. Krono si je zaželela hčerka bližnjega limbuškega graščaka. Mlad vitez je sklenil ustreči njeni želji in res se mu je posrečilo ubiti kačo kraljico ter ji vzeti krono, ko pa se je hotel vrniti, ga je ovilo nešteto gadov in ga potegnilo v vodo, da je utonil.

To pa ni edina legenda, povezana s kačjo kraljico. Mariborski otok je z bregom včasih povezoval leseni most, ki ga je nekega dne zaradi narasle reke Drave odneslo. Med gradnjo novega kovinskega mostu so delavci naleteli na gnezdo, v katerem je prebivalo kar 230 gadov. Nihče od delavcev ni želel nadaljevati dela, saj so se vsi bali strupenih plazilcev. Legenda pravi, da so v Dravo vrgli tri zlatnike, da bi potolažili njihovo kraljico.

Vilin klobčič

Slovenjebistriška bajka o pohorskih vilah je bila pred nekaj leti navdih za praznično okrasitev mesta. Bajka izvira iz časov, ko so se na pobočjih Pohorja še skrivala ta magična bitja. Pri nekem pohorskem kmetu je takrat služil pastir, ki je vsak dan gonil krave na pašo. K njemu so vsako jutro prihajale vile s srebrnim vrčkom za mleko ter sočnimi travami in zelišči za krave. Medtem ko so se krave navdušeno pasle z zeliščnimi dobrotami, so jih čarobne obiskovalke pomolzle in napolnile svoj vrček z mlekom.

Nekoč jih je pastir ustavil, češ da ga gospodarica doma krega, ker krave ne dajejo dovolj mleka. Presenečene in nekoliko obžalujoče so se želele gospodarici oddolžiti za mleko, zato so nasmukale mlado smrečje, iz modre mesečine spletle nitke in jih ovile z belo prejo iz nočnih meglic. Pripravile so bleščeč klobčič čudežne niti, ki so ga drugo jutro predale pastirju in mu povedale, da gre za magični klobčič, ki nima konca. Konec ga bo le, ko bo nekdo rekel: “Da bi že bil skoraj konec!”

mARIBOR, legenda, legende, Povodni mož , Čevljarček,

Vile so dečku predale darilo, on pa ga je še isti dan predal gospodarici. Odslej so na kmetiji po večerih odmotavali klobčič in iz njega tkali blago in šivali čudovita nedeljska oblačila, o katerih glas se je širil daleč naokrog. Nekega dne pa je na kmetijo prišel služit neki lenuh. Po večerji je moral odvijati čudežno predivo, čeprav se mu je že dremalo. Iz jeze je nekega večera rekel: “Tega klobčiča ni nikakor konec! Odvijam in odvijam pa mu ni konca! Da bi bil vendarle že enkrat konec!”

Kljub jezi ga je počasi navijal naprej, ta pa je iz trenutka v trenutek postajal drobnejši, vse dokler ga ni zmanjkalo. Gospodarica je lenuha nabunkala in ga pregnala s kmetije, ampak škoda je bila že storjena – čudežnega klobčiča je bilo konec.

 

ikona pisec Saša BRDNIK
ikona fotograf Saša BRDNIK

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Preberi še

Close
Back to top button
Close