Mikroplastika – z očesom nevidna grožnja planetu
Z naraščajočo proizvodnjo plastičnih izdelkov je v naravi vse več tudi mikroplastike, ki jo najdemo že povsod. Čeprav se v okolju porazgubi in je zato ne vidimo, ne izgine, temveč slej ali prej konča na dnu jezer in morij.
Proizvodnja plastike danes že dosega 380 milijonov ton letno ter predstavlja najhitreje rastočo obliko onesnaževanja na Zemlji. Od približno 26 milijonov ton plastičnih odpadkov, ki jih vsako leto proizvedemo v EU. Jih recikliramo manj kot 30 odstotkov. Velik del pa jih še vedno pristane na odlagališčih in v okolju, kjer onesnažuje gozdove, reke, obale in morja.
V litru morske vode najdemo do 3000 delcev mikroplastike, v slovenskem morju pa je na površini enega kvadratnega kilometra 130.000 do milijon delcev mikroplastike.
Največji simbol človekovega onesnaževanja Zemlje s plastičnimi odpadki pa je verjetno velika pacifiška zaplata odpadkov. Približno 1,6 milijona kvadratnih kilometrov velik plavajoči otok plastičnih odpadkov v Tihem oceanu.
Mikroplastike je v naravi vedno več
Četudi po tem, ko plastični izdelek vržemo v koš, nanj pozabimo, ne izgine, temveč slej ali prej konča v jezerih oziroma morju. Plastika se namreč v naravi ne razgradi, temveč le razpada na vedno manjše delce, ki jih, če so veliki od 300 mikrometrov do 5 milimetrov, imenujemo mikroplastika. Ta je postala sodobno onesnaževalo, ki ga je z naraščajočo proizvodnjo plastičnih izdelkov v naravi vedno več.
Medtem ko lahko velike plastične ostanke hitro opazimo in odstranimo iz narave, so njeni mikroskopski delci neopazni ter se nahajajo že povsod – v pitni vodi, v zraku in zemlji, hrani, kozmetiki, tekstilu in v morju.
Velik del mikroplastike pride v okolje tudi z obrabljanjem avtomobilskih gum, pa tudi s pranjem. Med pranjem jopice iz flisa denimo v vodo spustimo 250 tisoč vlaken, zaradi česar flis postaja tanjši in trši.
Mikroplastika v kraškem ekosistemu
Raziskave mikroplastike so šele v povoju, saj so znanstveniki šele leta 2015 pričeli intenzivneje raziskovati to temo. Slovenski raziskovalci se zanimajo tudi za preučevanje mikroplastike v kraških vodah. S pitno vodo s tega območja se namreč oskrbuje kar 50 odstotkov Slovenije.
Raziskovalka Lara Valentič je v svojem pionirskem delu raziskovala prisotnost mikroplastike v površinskih vodah in v podzemlju na postojnskem območju in na območju Škocjanskih jam. Izmed vseh 87 vzorcev vode in sedimenta, ki jih je zbrala, je bila mikroplastika prisotna v 31 vzorcih – 26 vzorcih vode in petih sedimenta.
Kraški sistem je občutljiv, saj ne filtrira vode kot druga tla. Umazana voda običajno pronica skozi debele plasti tal, ki vodo, preden pride v podzemlje, prečistijo, kraška tla pa so sestavljena iz kamna in zelo tanke plasti tal, zaradi česar se voda ne filtrira.
Potrebujemo več raziskav
Svetovna zdravstvena organizacija je avgusta lani v prvem zapisala, da mikroplastika za zdaj predstavlja le minimalno tveganje za zdravje ljudi. Obenem pa so izpostavili, da njihove ugotovitve temeljijo na omejenih informacijah, ter poudarili, da moramo nujno narediti več raziskav, hkrati pa ustaviti rast onesnaževanja s plastiko.
Raziskovalci sicer opozarjajo, da je največja težava in potencialno tveganje za zdravje biofilm, nekakšen plašč iz mikroorganizmov, v katerega so vlakna mikroplastike lahko odeta. Mikroorganizmi običajno niso nevarni, lahko pa s sabo nosijo patogene. “Tako vas ne ubije mikroplastika, temveč legionela, ki je na vlaknu,” je ponazoril geolog Andrej Šmuc.
