Čista zloba gledalca pusti paranoičnega. Občutek popolnoma ustrezen tematiki. Hkrati pa ga pusti v dvomu. Je življenje realnega serijskega morilca, sploh primerno reproducirati na filmska platna?
Sedemdeseta leta 20. stoletja so bila v Ameriki zaznamovana s šarmantno, a globoko pokvarjeno osebnostjo. Ted Bundy (Zac Efron) je bil študent prava, ki je vodil dvojno življenje. V družbi je uporabljal svojo neizpodbitno priljudnost, z izbrano žrtvijo, pa je izvajal nepredstavljive okrutnosti. Njegovo televizirano sojenje je le povečalo krog simpaterk in mu dalo skoraj zvezdniški staž. Njegova privlačnost, pravno znanje in suveren nastop, pa so razvlekli pravni postopek skozi več let.
Film odpira problematiko, kako sploh prikazati takšno osebo kot celoto. Posnet je po knjigi avtorice Elizabeth Kendall, dolgoletne Bundyjeve partnerke, ki jo igra čudovita Lily Collins. Dosedanji poskusi prikaza njegovega življenja so se posvečali umorom. Ta pa se osredotoči na morilčevo človeškost. Režiser Joe Berlinger, je želel gledalcu pokazati, zakaj se je sodni proces tako zavlekel kljub trdnim dokazom. Ob Čisti zlobi se je snemal tudi Netflix dokumentarec, ki naj bi predstavljal temačnejše lice takratnih dogajanj.
Ekstremno zlobno, šokantno hudobno in grozno
Film nesigurno stopa po meji med prikazom serijskega morilca in družinskega človeka. V njem lahko razberemo sporočilo, da takšnim kot je bil Bundy ne piše na čelu kaj počnejo ob poznih večernih urah. Sporočilo, ki ga bodo mnogi spregledali in se zgražali nad izbiro subjekta. Zakaj je Bundy, kljub sumljivem obnašanju še vedno ostajal simpatija mnogih žensk? In zakaj je Elizabeth tako dolgo vztrajala v upanju, da je res nedolžen? Za vsem tem se skriva Tedova izjemna sposobnost manipuliranja in popolna otopelost. Bundy je bil do svojega zadnjega trenutka prepričan v svoje laži, da je nedolžen. Igral je Boga in mislil da je nad zakonom, saj sta ga njegova pamet in izgled vedno spravila iz zagate. Aspekt, ki ga Efron presenetljivo dobro prenese na platna.
Kljub dobremu poskusu, film nikakor ne bi mogel biti izveden perfektno. Uspe pa mu vzbuditi popolno nezaupanje, četudi momentalno, do vseh ljudi v gledalčevem življenju. Tema je pretežka. V igri je spoštovanje do žrtev in njihovih družin, sploh pa se ne da ubežati neprimernemu romaniziranju serijskega morilca.
