Med zgodbami in spomini: literarni večer z Jernejo Ferlež
Kaj se zgodi, ko se poklicna etonologinja odklopi od vsakdanjih obveznosti, spakira kovček in se za dva tedna potopi v neznano mesto? Nastane zbirka zgodb, ki prepletajo neminljivo in neoprijemljivo domišljijo z konkretnimi etnološkimi opazovanji. Na Prvi gimnaziji Maribor smo prisluhnili dr. Jerneji Ferlež, ki nam je razkrila, kako so nastajala Gnezda – njen literarni prvenec in poklon Idriji.
V četrtek, 24. aprila, je Prvi oder Prve gimnazije Maribor je v soorganizaciji z Mariborsko knjižnico gostil posebno gostjo, dr. Jernejo Ferlež, priznano etnologinjo, bibliotekarko in nekdanjo dijakinjo te šole. V pogovoru s Petro Vidali je predstavila svoj literarni prvenec Gnezda, zbirko desetih kratkih zgodb.
Vrnitev na Prvo
Literarni večer je bil toliko bolj poseben, ker sta bili obe gostji nekdanji dijakinji Prve gimnazije Maribor. Jerneja Ferlež je tu obiskovala pouk v 80. letih prejšnjega stoletja, danes pa predava na ljubljanski Filozofski fakulteti in dela kot bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici Maribor. V pogovoru je večkrat poudarila, da ji je fikcija bližje kot strogo dokumentarno pisanje, ker omogoča svobodo, ki jo v znanstvenih člankih pogosto pogreša.
Idrija kot navdih
Jernejin literarni prvenec ni klasična zbirka zgodb, temveč preplet literarnih zapisov, spominov, občutij in raziskovalnega duha, ki so nastali jeseni 2023 med njenim bivanjem v pisateljski rezidenci Založbe Bogataj v Idriji. V dveh tednih se je dobesedno “izklopila” iz vsakdanjika in se popolnoma posvetila pisanju. Idrija jo je očarala s svojo zgodovino, ljudmi in robatim humorjem, kljub temu da so ji nekateri domačini malce zamerili, ko je zapisala, da je »Idrija na drugem koncu sveta«.
Fotografije kot literarni mostovi med znanstvenim in literarnim
Čeprav Jerneja Ferlež večinoma piše znanstvena besedila, pogosto prestopa v eseje, kolumne in sedaj tudi leposlovje. V zgodbah prepleta človeka in prostor, razmišljanja o identiteti in bivanju, njen navdih pa so pogosto stare fotografije. Vsaka zgodba v knjigi odpira drugačen pogled na mesto, od zgodbe o deževni septembrski uri leta 1926 do razmišljanja o samopodobi v času, ko si se še nisi mogel ogledati v ogledalu.
Pomembno vlogo v knjigi imajo tudi stare portretne fotografije Josipa Pelikana, idrijskega fotografa, ki je pozneje deloval v Celju. Jerneja jih je uporabila kot vizualne prelome med zgodbami, čeprav se le dve pripovedi neposredno navezujeta nanj.
Gnezda so torej mnogo več kot zgolj zbirka zgodb. Osvetljujejo nevidne, prepletajo dejansko in izmišljeno ter ter literaturi dajejo prostor za raziskovanje in ubesedovanje človeškega vsakdana. Bralcem in ustvarjalcem ponujajo navdih za razmislek o tem, kako lahko vsak prostor, pa naj bo to Idrija ali domače mariborsko dvorišče, postane gnezdo zgodb.
Eva ŽUNKOVIČ
Eva ŽUNKOVIČ
