Za mnoge ta odločitev ni preprosta, saj na začetku raje trenirajo več športov hkrati, skozi leta pa ugotovijo, v čem bolj uživajo. Zagotovo je velik dejavnik pri izbiri tudi, ali tekmuješ sam ali pa si del ekipe. Tako timski kot individualni šport te bo oblikoval tudi kot osebo, zato je dobro, da veš, katere lastnosti pridobiš skozi kariero (pol)profesionalnega športnika.
Vsi za enega, eden za vse
Biti del ekipe je lahko užitek ali pa velik izziv. Ekipa do uspeha tlakuje pot le s skupnimi močmi, dobrim sodelovanjem in tesnimi, pozitivnimi odnosi. Soigralci se med seboj poznajo do potankosti, skupaj preživijo marsikateri dan (in noč) ter v času tekmovanja živijo in dihajo kot eno. Podpora znotraj ekipe je hkrati tudi velika motivacija, ki igralca žene k dodatnim treningom in boljšemu nastopu, v formi pa ohranja tudi njegovo duševno zdravje.
Individualni športniki naj bi bili bolj podvrženi depresiji in anksioznosti.
Raziskava, objavljena avgusta 2019 v Journal of Sports Science & Medicine, je namreč raziskovala prav duševno zdravje športnikov in pogostost mentalnih bolezni v ekipnih oziroma individualnih športih. Ugotovitve kažejo, da so bili individualni športniki v večji meri podvrženi depresiji in anksioznosti, vzroki za to pa so lahko različni. Znanstveniki mednje uvrščajo povečan pritisk, ki je v individualnem športu osredotočen le na enega tekmovalca, medtem ko se v ekipi porazdeli na vse člane. Motnje v duševnem zdravju lahko med individualnimi športniki povzroča tudi pomanjkanje socialnih stikov, medtem ko imajo timski športniki okrog sebe ves čas skupino ljudi, ki jim zagotavlja občutek varnosti, udobja in zaupanja, a le v primeru, da so odnosi med igralci zdravi. Kadar se tim ne razume, to ne vpliva le na vedenje in občutke vsakega posameznika, temveč tudi na učinkovitost in uspešnost celotne ekipe.
Najboljši primeri takih timov so zvezdniške ekipe, ki so sestavljene iz najboljših igralcev izbranega športa, želenih in pričakovanih rezultatov pa vseeno ne dosegajo. To se je leta 2006 zgodilo ameriški košarkarski reprezentanci, v kateri je nastopalo kar 12 zvezdnikov lige NBA, moštvo pa je vseeno zasedlo “le” tretje mesto. V tekmi za finale jo je premagala Grčija, za katero ni igral niti en član najmočnejše košarkarske lige na svetu. Za uspeh je namreč potrebno veliko več kot le gola fizična pripravljenost in sposobnost igrati šport. V njej ni prostora za egoizem in superzvezdništvo, saj do uspeha vodi le skupno delo in sodelovanje.
Vsaka napaka je tvoja odgovornost
Individualni športniki pa takih težav nimajo, saj solo športi zahtevajo prav to: egoizem in osredotočenost nase, na svoje sposobnosti in na borbo s samim seboj. Medosebni odnosi in preostali ljudje jih ne zanimajo, saj so za svoj uspeh ali neuspeh krivi popolnoma sami. Pritisk, ki ga prinaša ta odgovornost, krepi športnikovo samozavest in neodvisnost, vrlini, ki sta ključnega pomena tudi v življenju onkraj športnih prizorišč. Skozi treninge se nauči discipline, vztrajnosti in zaupanja samemu sebi. Ker uspeh in neuspeh nadzoruje sam, so dejavniki zanju veliko bolj jasni: smučar dobro ve, na katerem zavoju je izgubil stotinke, ki so ga oddaljile od medalje, medtem ko je v košarki za poraz težje okriviti le enega igralca.
Individualni športnik sam nadzoruje svoj uspeh, zato se skozi treninge nauči discipline, vztrajnosti in zaupanja samemu sebi.
Je pa zato napake v ekipnih športih lažje nadoknaditi in se prebiti do želenega rezultata. Vedno bo ob tebi soigralec, na katerega se lahko zaneseš, da bo tvojo napako vsaj poskušal rešiti in obrniti svoji ekipi v prid. Prav zato rek, ki pravi, da je veriga tako močna kot njen najšibkejši člen, za ekipne športe ne drži v celoti. Ni nujno, da bo ekipa igrala slabo, ker ima v svojih vrstah igralca, katerega uspešnost se giblje pod povprečjem celotnega tima, prav tako pa ni nujno, da bo ekipa zmagala, ker je v njej igralec svetovnega kova. Dober primer je Lionel Messi, ki kljub svojim odličnim nogometnim sposobnostim in statusu enega najboljših nogometašev sveta argentinske reprezentance sam ne more ponesti na vrh sveta, kar pa mu z lahkoto uspeva v družbi klubskih kolegov iz Barcelone. Podobno se dogaja tudi v slovenski nogometni reprezentanci, ki si je ob vrnitvi Jana Oblaka obetala lažjo pot na vrh kvalifikacijske skupine za Euro 2020, vendar ostala praznih rok.
Z dobro motivacijo do vrhunskih rezultatov
Seveda pa ta primera še ne pomenita, da dobri igralci ne morejo poskrbeti za uspeh ekipe. Slovenija je do zlate medalje na evropskem prvenstvu v košarki prišla prav zaradi dveh odličnih košarkarjev, Gorana Dragića in Luke Dončića, ki sta z neverjetno igro motivirala in povezala celotno ekipo ter jo pripeljala do najvišje stopničke. V ekipah so velikokrat prav izstopajoči posamezniki tisti, ki soigralce motivirajo in s svojo uspešno igro ekipo poženejo do vrhunskih rezultatov, v individualnem športu pa lahko tako motivacijo ustvarjajo nasprotniki, zaradi katerih si tekmovalec želi napredovati in se izboljšati.
Ekipa, sestavljena iz zvezdniških igralcev športa, še ni recept za zmago.
Tako individualni kot ekipni šport prinašata različne izzive, ki pa navsezadnje dajejo športu čar. Nogomet ne bi bil nogomet, če se ob doseženem zadetku soigralci ne bi mogli veseliti drug z drugim, in maratonec bi težko pritekel do cilja, če se ne bi skozi dolge ure treningov navadil samote in samodiscipline, ki sta nujno potrebni za tak šport. Ne glede na to, kaj izbereš, od vsakega športa boš odnesel veliko več kot pa le večje mišice in boljšo fizično pripravljenost.
