Barvitost in kaos Indije skozi potopisno predavanje o humanitarni odpravi

Bilo je v mesecu juliju, ko se je ‘posadka’ v sestavi Žan, Aljaž, Primož, Niko, Pija, Simona in Marija, napotila na tritedensko misijonsko-medicinsko odpravo v Indijo. V včerajšnjem večeru, ko so pripravili potopisno predavanje, so obiskovalce z doživetimi pripovedmi, fotografijami, prigodami in predvsem navdušenostjo popeljali v ogromno državo, ki se sicer spopada z ogromnim pomanjkanjem (čeprav tega sami ne priznajo in oblasti sleherno pomoč celo zavračajo). Obiskovalcev pa niso navduševali le s pripovedovanjem, pač pa so poskrbeli, da smo Indijo okusili tudi čisto zares – skozi topel pravcati indijski čaj, in mešanico dišečih začimb, ki slovijo pod imenom curry.

“Pomagajmo s tistim, kar najbolje znamo”

Država, ki je v zadnjem obdobju po številu prebivalcev prehitela Kitajsko, se tudi v moderni dobi sooča s precejšnjim problemom revščine, čeprav oblasti tega v zadnjih letih ne priznavajo in pomoč celo vztrajno zavračajo. “Nepredstavljivo, pa še kako resnično,” so poudarjali člani odprave, ki so se na prestopu indijske meje celo morali nedolžno zlagati, da se v Indijo odpravljajo “ja, seveda, zgolj turistično.” Še dobro, da je med trdim delom, ki so ga v treh tednih opravljali nastala kakšna turistična fotografija, ki je carinike na prečkanju meje le prepričala, da so se po njihovi državi potepali kot “turisti”.

Ideja o humanitarni odpravi v Indijo se v glavah popotnikov ni mlela predolgo, pač pa je bil odgovor na ponujeno možnost takoj jasen. “Gremo.” Pa so čisto zares šli. Njihov namen ni bil izvajanje otroških animacij ali oratorijev kot je to pogosta praksa pri tovrstnih odpravah, pač pa so se odločili, da bodo v Indiji nudili pomoč na način, da bodo pomagali s svojim strokovnim znanjem. “Pomagali smo s tistim, kar najbolje znamo.” Zdravniški del odprave je nudil medicinsko pomoč v različnih bolnišnicah, računalničarji so ob ekstremno pogostih izpadih elektrike, usposabljali računalnike, ostali so pomoč nudili na področjih, kjer so jo v danem trenutku domačini najbolj potrebovali.

Sprejeti kot Luka Dončić, vožnja v ekstremno premajhnih avtomobilih in soočanje z Evropejcem v sebi

Ob delu, ki je v vsej svoji intenzivnosti potekalo skozi vse tri tedne, se je med člani odprave nabralo tudi ogromno dogodivščin, ki so zabavale tudi obiskovalce potopisnega predavanja.

Vse od slikovitega opisa, kako so se iz lokacije na lokacijo z goro prtljage vozili v ekstremno premajhnih avtomobilih, do tega, kako so z domačini in gostitelji praznovali rojstne dneve. V eni izmed šol, ki so jih obiskali so celo doživeli sprejem na katerem so se počutili kot Luka Dončić, ko so jim navdušeni otroci mahali iz vseh strani.

Ob dejstvu, da prihajajo iz države, kakršna je Slovenija, ki na dosegu roke nudi skorajda vse, so se precejkrat morali soočati tudi z Evropejcem v sebi. Ob dejstvu, da ob izpadih elektrike niso vedeli, kdaj bo ta prišla nazaj (“mogoče danes, mogoče jutri,” so se namreč glasili odgovori domačinov), so morali izredno paziti tudi na lastno zdravje, čeprav so morali higienski standardi velikokrat zadostiti le minimumu.

Kljub vsem preprekam, pa se danes tovrstnim dogodivščinam le prijazno smehljajo in o njih z velikim navdušenjem pripovedujejo slehernemu, ki jih njihova odprava vsaj malo zanima. Vse to pa ob zavedanju, da so v oddaljenem koščku sveta naredili nekaj dobrega, pomagali sočloveku in v državi tisočerih okusov in vonjav pustili delček sebe srcih ljudi, ki so jih spustili k sebi.

Rebeka MIKŠA
Rebeka MIKŠA / Žan SENIČAR