Prostovoljstvo za boljši jutri: zgodba iz srca Afrike

Prostovoljstvo v vrtcu

V Gambiji je uradni jezik angleščina, vendar imajo prebivalci še sedem svojih jezikov, ki so zgolj govorjeni. Cilj vrtca v Brufutu, v katerem sta Maja in Gaja opravljali prostovoljstvo, je, da se otroci naučijo angleščine, saj jo bodo potrebovali v šoli.

“Ti otroci so pogosto v vrtcu zato, ker tam dobijo hrano,” pojasnjuje prostovoljka. Skoraj vsak dan so za malico dobili t. i. tapalape, to je njihov kruh, v katerega dodajo namaz (npr. čokoladni ali fižolov namaz). Vsa njihova hrana je zelo pikantna. Izjema so bili petki, ko so otroci dobili posebno malico. Njihove prehranjevalne navade so precej drugačne od naših: “En petek so dobili na primer juho, podobno golažu, ki je vsebovala ribo, piščanca in zelenjavo. Otroci se med odmori igrajo zunaj v pesku, a kljub temu jih vzgojiteljica takoj pokliče k malici. Naroči jim, naj se vsedejo po trije okrog enega krožnika in jedo juho kar z rokami,” opišeta prostovoljki. Najpogosteje so jedli riž, saj tega tudi največ pridelajo.

Vzgoja

Tamkajšnji otroci od staršev prevzemajo navado, da smeti mečejo kar po tleh. Tako namreč odlagajo smeti tudi v mestu in doma. “Nekaj časa je trajalo, da so se naučili po končanih delavnicah pospraviti barvice in papirčke vreči v koš. Znotraj šole so te navade osvojili, zunaj pa ne. Še vedno so vse metali na tla,” razlagata Gaja in Maja.

Življenjski slog

Spoznali sta povsem drug svet. Do največjega kulturnega šoka sta prišli v vasi, imenovani Jamali, kjer še vedno živijo zelo tradicionalno. Njihove hiše so zelo skromne, narejene iz blata in imajo le eno sobo. Medtem ko naše kuhinje sestavljata soba ali dve, njihovo kuhinjo sestavljajo trije kamni, kotel in drva. Šele eno leto ima ta vas elektriko in vodovod, pred tem pa so bili odvisni zgolj od dnevne svetlobe in deževnice.

Da se ljudje resnično srečujejo z revščino, sta ugotovili, ko sta primerjali cene in plačila. “Ko sva zamenjali denar, sva imeli take kupe denarja, da sva se počutili kot kak Pablo Escobar,” se pošali Maja. Na primer, cena paracetamola je tam en evro, kar je za njih zelo veliko, saj njihove plače znašajo nekje dvajset evrov. Torej so zdravila in farmacevtske učinkovine za njih zelo drage in skoraj nedosegljive. Žalostno je dejstvo, da “mi, ko v Sloveniji nimamo malarije, imamo zanjo zdravilo, na celini, kjer pa je malarija zelo pogosta bolezen, pa je nimajo, zdravijo se samo s svojimi zelišči,” poudarja Maja.

Prostovoljki sta bili deležni veliko pozornosti, včasih tudi neželene, saj sta po videzu nekoliko drugačni temu, česar so navajeni. Otroci so opazovali njune lase, nohte, roke in žile na njunih rokah. Med njimi so se stkale čudovite vezi.

Prostovoljstvo v Gambiji je prostovoljkama dalo neprecenljive izkušnje, ki ju bodo spremljale vse življenje. Njuno potovanje je prineslo nove perspektive, spoznanja in prijateljstva ter ju spodbudilo k nadaljnjemu delu v prostovoljstvu. Trenutno že načrtujeta nove dogodivščine za letošnje poletje, tokrat bosta šli v Argentino.

Rebeka KRASNIĆ
Isidora VELIČKOVIĆ