[INTERVJU] Lačni Franz se poslavlja: Predin o občutkih, štafeti in “z”-ju

Obstajajo glasbene skupine, ki so na neki točki uspešne, nato pa začnejo ta uspeh kar vleči nekam tjavendan in stvar na koncu ni podobna skorajda ničemer. To pa se ni zgodilo s skupino Lačni Franz. Od začetka v letu 1979 ves čas res niso bili aktivni, a ko so bili skupaj, so zmeraj trgali.

Pred poslovilnim koncertom na Štuku smo spregovorili z ustanovnim članom in edinim še originalnim Lačnim Franzem, Zoranom Predinom.

Začeli smo pri “nepričakovano lepih” začetkih skupine. Kot gimnazijcu se Predinu še sanjalo ni, da bo od prebiranja pisane besede in občudovanja rokenrola iz daljave sam postal rockovska entiteta in predvsem avtor brezštevilnih brezčasnih tekstov. Ob koncu gimnazije, ko je bend že obstajal je ugotovil, “da je kitara njegova najbolj zvesta ljubica, a takrat še ni vedel, da bo to ostala tudi do konca življenja”.

In kako do takega uspeha?

Glasbena legenda pravi, da se s preračunljivostjo ne da nič napraviti. “Moraš slediti svojemu srcu in svoji duši in potem se zgodi takšna zgodba”. In zgodila se je udarna zgodba še bolj udarne skupine. Pekoča že po imenu – v času, ko v Jugoslaviji lakota uradno ni obstajala in nekaj deset let po času, ko so bili vsi Franzi z “z”-ji iz države že izgnani. Sklicevanje na ljubezen do madžarskega Franza Liszta je očitno delovalo pri poizvedovanju miličnikov in kmalu se je slovenska beseda razširila po nekdanji skupni državi.

Da je postalo moderno znati kaj slovenskega, so zaslužne številne pesmi, ki jih zvesto prepevamo še danes. Katere bi Zoran Predin označil kot najbolj znane? Praslovan, Čakaj me, Naj ti poljub nariše ustnice in Ne mi dihat za ovratnik. Diskografija (vsaj petnajstih albumov) pa jih skriva še ogromno.

| Štuk ni ostal ravnodušen ob množici vsem dobro poznanih pesmi.

| Zoran Predin poje, da je “Bolj star, bolj nor”, starost pa mu na odru prej kot škodi, daje dodatno energijo in šarm.

Lačni Franz se uradno poslavlja – se počasi poslavlja tudi dobra glasba?

V pogovoru pa seveda nismo mogli niti mimo trenutne glasbene scene pri nas. Po Predinovi oceni se dobra glasba po nekem predahu zdaj spet dela. In komu bi Franzi lahko predali štafeto? Odštekanim MRFY-jem, ki naj bi hodili po njihovih stopinjah.

Toliko o intervjuju zaenkrat – o največjih prelomnicah njihove kariere, oranju ledine in občutkih pred igranjem na domačem odru pa v prihodnjih dneh še v videu.

In nazaj na Štuk – po 43 letih slovo v zibelki nastanka skupine

In na prijeten petkov večer so se na Štuk začele zgrinjati množice zvestih poslušalcev. Če je ob čakanju na bend kazalo, da bo na koncertu prostor za ples in zrak za prijetno dihanje, se je kmalu izkazalo, da bo v slovo pomahalo na stotine mariborskih rok.

“Jaz mam dober občutek, da se bomo danes meli res fajn”

To je bila Predinova prognoza ob začetku koncerta. In občutek ga ni varal. Zven brezčasnih hitov ni ostal samo v mejah dvoranskih zidov, saj je je petje najljubših refrenov odzvanjalo po celotnem Štuku. Pesmi pa so se odlično izkazale tudi kot napitnice. Ker vemo, kako fejst nor je Maribor. In to sploh ko vino brcne pamet v rit, ko se mu duša vžge.

Povsem, povsem zadnje slovo skupine sledi še 17. novembra v ljubljanski Cvetličarni. Domači Maribor jim je v slovo (in to v stilu) že pomahal, ko vemo, da trobente, poljubi in koze nore ostajajo z nami, pa je slovo morda preostra beseda. Lačni Franz ostaja tu in z nami. Na ploščah, kasetah, zgoščenkah, radijskih postajah in na spletu. Sploh pa v spominu.

Celotna fotogalerija je na voljo na naši Facebook strani.

Sara VOCOVNIK
Marcel VRBNJAK