Krik: Vrzeli – boj proti represiji, apatiji in samoumevnosti
V soboto se je na intimnem odru GT22 odvila premiera avtorske predstave Krik: Vrzeli kolektiva Reaktov v produkciji Kulturno umetniškega društva ZIZ in KUD-a Transformator v koprodukciji z AGRFT. Predstava odgovarja na mnoga do sedaj še neopredeljena vprašanja. Kdo sploh smo? Kaj pomeni biti JAZ? Zakaj na svet gledamo iz le ene perspektive? Predstava je spregovorila o stereotipizaciji, predsodkih, željah za prihodnost, pričakovanjih, željah po spremembi …
Predstava Vrzeli s svojim imenom predstavlja prazne prostore v komunikaciji, izpostavlja zamolčane tematike, kot so spolnost, zlorabe, nasilje, stiske … Še vedno živimo v navidezno odprti družbi, ki se pogosto ne pogovarja o tabu temah. Te teme sprejme s težavo, še raje pa pozornost preusmeri na nekaj družbeno bolj relevantnega. Ravno zato ostaja vprašanje: zakaj te teme zapiramo v skrinjico in oblikujemo to praznino? Zakaj se počutimo, da nam to bolj koristi?
Predstava se je pričela s povedjo: »Ko sem bil/-a majhen/-na, so mi starši govorili …« Ta poved nas je popeljala skozi zgodbe življenja treh glavnih nastopajočih: Jureta Žavbija, Kaje Petrovič in Julite Kropec. Prikazali so življenje v družbi, ki pove vse, a hkrati nič. Prikazali so življenje v družbi, ki bolj ceni praznost kot ranljivost. Še vedno živimo v družbi represije, samoumevnosti in zatiranja.
Ko slišiš poved, te za kratek čas povrne v čas otroštva, ko smo skoraj vsi, vsaj enkrat slišali te besede. Kako se je ta poved nadaljevala? Mogoče bi se moral/-a vprašati tudi, kako se je poved nadaljevala zate? »Ko sem bil/-a majhen/-na, so mi starši govorili, da te ljudje zbadajo le, ker si jim všeč,« je povedala Kaja Petrovič. »Še zdaj ne vem, ali sem vsem nenehno tako všeč, ali za odnos obstaja drugačen razlog,« je dodala.
Začetek, konec in vse kar spada vmes
Že od malega so nam življenjske situacije le na kratko predstavljene in nato zatrte, saj je resnico pretežko sprejeti. To se nadaljuje vse do odraslosti. Svet pogosto slabo spoznamo ali resnico spoznamo prepozno – nikoli ni vse lepo, svetlo ali optimistično. Svet je nasprotje tega – je realen, pogosto grd, boleč in krut. Kaj vse doživljamo skozi odraščanje? Kdaj se prvič soočimo z nasiljem? Kdaj prvič spoznamo spolnost? Kako nam je predstavljena ljubezen (do sebe ali drugih)?
Pomemben del predstave Vrzeli je tudi ideja »S čim posiljujem svoje telo«. To je še ena represirana, zatrta, in neopredeljena tema. Vsak od nas se sooča z idejo, da pač mora biti znan/-a kot najboljši/-a. Zaradi želje po perfekciji v glavi oblikujemo seznam stvari, ki jih moramo početi, da bodo želje izpolnjene. Julita Kropec je svoj posiljen list včeraj tudi prebrala.
Zakaj se žrtve spolnega nasilja bojijo svojega glasu? Zakaj jih je strah spregovoriti o bolečinah in travmah, ki jih iz otroštva nosijo vse do odraslosti? Zakaj, ko že spregovorijo, ne pride do sprememb? Predstavljaj si situacijo, ko se storilec in žrtev ponovno srečata. V idealnem svetu bi se lahko pozdravila, spoznala in mogoče še postala prijatelja. »Kaj bi bilo, če bi se storilec in žrtev ponovno srečala?« se je spraševala Kaja Petrovič. A kaj, ko to enostavno ni mogoče? Poved se je vrtela in ponavljala v zanki … In tako naprej … In tako naprej … In tako naprej.
Kaj dosežemo s predsodki?
Jure Žavbi nam je med govorom drugih dveh nastopajočih prikazal tudi, kako izgleda pasivno iskreno in realistično komentiranje. To je tisto, ko meniš, da rdeča barva ne pristaja dekletu, ki hodi mimo tebe in se počutiš, da svoji prijateljici to pač moraš povedati. Ali, ko ob nesramen komentar dodaš »ampak nisem mislil/-a nesramno«. Ali, ko pač moraš povedati, da nisi seksist, ampak … Govorimo o vsem, kar nikakor ni nesramno, a v resnici je.
Predstava Vrzeli spremeni tvoj pogled na probleme moderne družbe. Predstavi tudi izgubljenost med informacijami sveta, ki jih včasih ne moreš več dohajati. Prav tako te lahko spravi do joka.
Iva KNEZ
Kolektiv Reaktor / Društvo ZIZ / Gregor Salobir
