Requiem za prednike: stoječe ovacije se tudi po 5 letih niso hotele končati
Ko je Tadeja Vulc pred začetkom predstave v pogovoru z moderatorjem Tomažom Simentingerjem razkrila, da ta vikend zadnjič dirigira Requiem za prednike, smo mnogi nekoliko razočarano zavzdihnili. Ker je spremljati delo skozi dirigentsko palico avtorja pač privilegij, ki bi ga moralo izkusiti čimveč ljudi. Ampak ob koncu spektakla nam je bilo povsem jasno, kaj je mislila s tem. Čustva, ki so skrita v melodijah, koreografiji in glasbi Requiema, so enostavno premočna, da bi jih lahko podoživljal znova in znova.

Requiem za prednike je po petih letih končno doživel reprizo, ki je stopala v velike čevlje. Po izjemno uspešni premieri leta 2018 si ga skladateljica Tadeja Vulc ni drznila več ponoviti. Pet let kasneje pa ji je vendarle uspelo. Z Akademskim pevskim zborom Maribor so pripravili še dve predstavi: včerajšnjo v Unionski dvorani in zadnjo, ki bo potekala v nedeljo.
Kot že omenjeno, Vulčeva Requiema zatem ne bo več dirigirala. Ustvarila ga ja namreč v spomin na enega najbolj tragičnih dogodkov v njenem življenju – izgubo mame. V uvodnem pogovoru je razkrila, da ga je sicer napisala nekaj let po mamini smrti, je pa takrat tudi spoznala, kak čudež je, da so se poti njenih prednikov prekrižale in je nastala prav ona. Zato ga je posvetila vsem svojim prednikom.
V pogovoru pred predstavo je nekaj besed o nastanku in sodelovanju APZ Maribor in Tadeje Vulc povedal tudi takratni predsednik APZ Uroš Jurgec. Requiem so izvedli kot zadnjega v dvoletnem projektu Vojna in mir. Tega so ga pri APZ ustvarili ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne.

Preden smo se prepustili zvočnemu in vizualnemu spektaklu, nas je avtorica popeljala še skozi delo. Skozi zgodbo, skrite pomene Requiema za prednike in njene občutke med pisanjem. S tem nas je pripravila na spektakel, hkrati pa nas pahnila naravnost v vrtinec čustev, ki smo jih od prve do zadnje note dihali skupaj z nastopajočimi.
Mama kje si?
Rekviem je maša za rajne, sestavljena iz vnaprej določenih stavkov. Requiem za prednike grobo sledi tej zgradbi, vendar pa je Vulčeva dodala tudi nekaj svojih odlomkov. Vse skupaj pa je modernizirala še s koreografijo. In prav koreografija doda celotnemu delu še poseben čustveni naboj.
Solistka Nina Fajertag, ki predstavlja avtorico in njen boj z izgubo mame, se ob začetku predstave z žalovanjem spopada v postelji. Glasovi zbora, šepetanje in globoki zvoki harmonike, godal in trobil ustvarijo demonično vzdušje, ki presune dušo. Kmalu se zboru pridružita še solista Martina Burger in Klemen Gorenšek, vse skupaj pa se iz bolečine in žalovanja stopnjuje v spoznanje, da mame ni več.
V dvogovoru z zborom se protagonistka sprijazni z resničnostjo in odloči za nov korak – svetlobo. Zadnji trije stavki se začnejo s svečo, svetlobo, končajo pa z novim življenjem in zavedanjem, kaj vse so ti dali predniki.
Končajo se tudi z nekajminutnimi stoječimi ovacijami, razdrobljenimi, a na novo sestavljenimi dušami in orošenimi očmi. Skladateljica je v popolnosti ujela žalovanje. Del življenja, s katerim se srečamo vsi, a ga velikokrat potiskamo pregloboko in se z njim ne soočimo. S premišljeno kombinacijo melodije, glasbil in zborovskega petja ter na drugi strani bolj modernih komponent, koreografije, šumov in body percussiona, nas je popeljala skozi to viharno čustveno popotovanje.
Requiem za prednike je tako tudi po petih letih upravičil sloves premiere. Še enkrat je popolnoma navdušil. Zadnjo možnost, da si ga pod taktirko skladateljice ogledaš v živo, imaš še v nedeljo, 11. junija ob 20. uri, v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.
Urška JAKOPIN
Lara KOCBEK