GlasbaSpekter

Luigi Russolo ‒ utemeljitelj hrupa

Avantgardne umetniške smeri zgodnjega dvajsetega stoletja so dodobra pretresle dotedanje razumevanje umetnosti. V vseh izraznih panogah so se začele kazati nove težnje, ki so presekale tradicionalno razumevanje umetniškega dela. Pri tem tudi glasbena umetnost ni bila nobena izjema, kar je vodilo v pojav novih inštrumentov z zmožnostjo proizvajanja drugačnih zvokov od konvencionalnih. Pionirja na tem področju, Luigija Russola, bi lahko pravzaprav poimenovali tudi za praočeta različnih zvrsti sodobne glasbe.

Pojav avantgardnih umetnosti

Zgodovinske avantgarde so del širšega pojma, znanega kot modernizem, pod katerim so združena predvsem tista umetnostna gibanja, smeri in tokovi, ki jim je skupno zavračanje tradicionalnih konceptov umetnosti in vztrajno iskanje novega umetniškega izraza. Pri avantgardnih umetnostih je šlo največkrat za skupinske projekte večjega števila umetnikov, ki so svoja stališča izražali z različnimi (pisanimi) manifesti. Tovrstna besedila bi bilo mogoče primerjati s programi političnih strank, pripadniki gibanj pa so jih največkrat tudi smrtno resno jemali. Na ta način so organizirano zavračali vse konvencionalno in do tega celo vzpostavljali nekakšen strogo totalitaren odnos. Eno izmed najpomembnejših avantgardnih gibanj je italijanski futurizem, ki je prvi organizirano opredelil svojo ideologijo in začel v tedanji italijanski družbi igrati zelo pomembno vlogo, a je pozneje z mešanjem v politiko pridobil tudi izrazito negativno konotacijo.

Italijanski futurizem

Futuristični manifest je leta 1909 izšel v pariškem časopisu Le Figaro. Objavil ga je italijanski pesnik Tommaso Marinetti, ki velja za ustanovitelja in utemeljitelja gibanja. Zanj je značilen zelo radikalen pristop, Marinetti je v besedilu denimo zagovarjal uničenje klasičnih spomenikov, muzejev in knjižnic, povzdigoval pa hitrost, tehnologijo, estetiko strojev, industrializirana mesta, pa tudi vojno in nasilje. Vse to naj bi bili glasniki novega obdobja, ki bodo za zmerom opravili z vsem kanoniziranim. Tovrstne ideje so se kmalu razširile na vsa področja umetniškega ustvarjanja, vplivale pa so tudi na neumetniško sfero in se kasneje povezale celo z radikalnimi političnimi idejami vzpenjajočega se fašizma. Čeprav so zaradi povezave z Mussolinijem Marinettijeve ideje po drugi svetovni vojni zamrle, je futuristično gibanje odločilno vplivalo na različne umetnostne smeri v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Futuristična glasba

V Milanu, ki je bil središče futurističnega gibanja, je okoli leta 1913 začela nastajati radikalno nova glasba, ki je z današnjega vidika predstavljala zametke tega, kar se je na glasbenem področju začelo udejanjati šele petdeset let kasneje. Nove glasbene simfonije so namesto običajnih melodij, ritmov in harmonij tvorili organizirani zvoki, ki so se trudili posnemati hrup iz okolja. Takšen pristop je popolnoma sledil futurističnemu konceptu, njegov utemeljitelj pa je futuristični skladatelj in slikar Luigi Russolo, ki je po vzoru Marinettijevega manifesta zavrnil omejen nabor zvokov, ki ga ponujajo konvencionalni inštrumenti, in za svoj futuristični orkester zasnoval posebne inštrumente, ki jih je poimenoval intonatorji hrupa. Z njimi je proizvajal različne šume, poke, treske, eksplozije, šepete, škripanje in podobne zvoke. Na žalost se niti eden izmed Russolovih inštrumentov ni ohranil do danes, kot materialni dokaz obstajajo le fotografije.

Intonatorji hrupa

Videti so bili kot lesene škatle s pritrjenimi odmevniki in vzvodi, s katerimi je bilo mogoče spreminjati barvo in višino zvoka. Za te inštrumente je Russolo skladal simfonije z naslovi, kot sta Prebujanje mesta ali Srečanje avtomobilov in letal. Ob prvi izvedbi Russolovega orkestra šumov v Milanu je prišlo celo do pretepa med futuristi in profesorji milanskega Kraljevega konservatorija, ki niso zadrževali svojega nestrinjanja nad zvočno podobo futuristične glasbe. Russolo je nekatere zvočne barve lahko celo kombiniral s klaviaturo. Rezultat tega bi lahko označili za nekakšen mehanični predhodnik današnjega sintetizatorja. Nemara je bil Russolo prvi, ki je na tak način eksperimentirali s hrupom, za svoje početje pa je spisal tudi teoretsko podlago, futuristični glasbeni manifest z naslovom Umetnost hrupov, ki ga nekateri raziskovalci označujejo za eno izmed najvplivnejših del na področju glasbene estetike dvajsetega stoletja.

 

 Rok KODBA
 Pixabay

Sorodni članki

Preberi še
Close
Back to top button