Več znanih mislecev se je skozi leta trudilo opredeliti faze rasti, skozi katere gremo vsi, da bi dosegli odraslost. Shakespeare je v drami Kakor vam drago opisal “sedem starosti človeka”, Freud pa je predstavil svojih pet stopnj človekovega razvoja. V sodobnem času pa se lahko ozremo po alternativnih modelih, ki so jih vzpostavili sodobni psihologi (in so nekoliko manj osredotočeni na spolnost).
7 navad, 3 razvojne stopnje
Pokojni Stephen R. Covey je svojo zimzeleno uspešnico 7 navad zelo uspešnih ljudi prvič objavil leta 1989. Coveyjevih sedem navad temelji na temeljni ideji človekovega razvoja, ki jo je poimenoval kontinuum zrelosti. Osebnostna rast je tako razdeljena na tri različne stopnje:
- Odvisnost – otroci se zanašajo na skrbnike, da bodo zadovoljili vse njihove potrebe.
- Neodvisnost – mladostniki in mladi odrasli se razvijajo v svoje ljudi in postajajo samostojni.
- Soodvisnost – spoznanje, da moramo ljudje za doseganje najboljših rezultatov sodelovati pri doseganju skupnih vizij in ciljev, čeprav lahko pri tem uporabljamo različne pristope.
In pojavi se številka 4
Licencirani klinični socialni delavec Bob Taibbi je v članku za Psychology Today med “odvisnost” in “neodvisnost” dodal še četrto stopnjo, ki jo je poimenoval “protiodvisnost”. To je stopnja odrivanja, uporništva. Takrat se mnogi najstniki oddaljijo od staršev in začnejo kot glavni vir podpore videti svoje prijateljske skupine.
Čeprav je namen modela široko razmejiti razvoj od otroštva do zrele odraslosti, starost pri tem ni odločilen dejavnik. Psihologi trdijo, da starost nima nobene veze s tvojo zrelostjo, zlasti z mentalno in čustveno. Če začneš biti iskren do sebe, se pojavijo nova spoznanja in možnosti. Različne življenjske izkušnje pa lahko povzročijo, da ljudje dejansko obtičijo na vsaki od različnih stopenj.
Kje si in kam greš?
Nekateri odrasli imajo lahko še vedno značilnosti odvisnosti, predvsem tisti, ki v otroštvu in mladostništvu niso imeli priložnosti razviti samostojnosti. Psihologi so mnenja, da se nekateri ljudje znajdejo v stanju stalne nasprotne odvisnosti ali pa v to fazo vstopijo pozneje v življenju, če v najstniških letih niso imeli uporniškega obdobja. Po drugi strani pa se stagnacija na stopnji neodvisnosti kaže kot nezmožnost prositi za pomoč in občutek, da moraš za vse poskrbeti sam.
Zlahka se ujamemo v past, zlasti zato, ker zahodne družbe pogosto častijo idejo samostojnega in neodvisnega posameznika. Vendar je v skladu z modelom cilj doseči soodvisnost, kar govori tudi o temeljnem načelu človeškega bitja: težimo k povezanosti z drugimi. Ko presežeš fazo samozadostnosti, sprejmeš dejstvo, da ne moreš vsega narediti sam. Da lahko poiščeš pomoč drugih ne pomeni, da si šibek, in to ne vpliva na tvoje samospoštovanje. Veš, da se lahko postaviš na lastne noge, in zaupaš, da so ti drugi lahko v oporo. ”
Torej, sledi vprašanje za milijon evrov: v kateri fazi se najdeš sam?
DOSTOP.si / 
