Šport

Radijska plesalka s prekratkimi ahilkami

Portret študentke: Nastja Alt

Nastja naju je nekoliko presenetila. Mene in snemalca namreč. Ko sva vstopila v Center plesa in previdno stopala ob vrsti čevljev brez prisotnih lastnikov ter se spogledovala, ali bi se morala sezuti tudi sama, je do naju – da, takrat že bosonogih – pristopila 22-letna Prekmurka Nastja Alt, ki naju je popeljala v prostor z drogovi in ogledali. No, saj, bolj kot ne sva zaradi plesa ob drogu tudi prišla … Ampak na koncu pravzaprav sploh ni šlo več zanj.

V tej izdaji Spektra smo načeli veliko vprašanj, ki zadevajo finančni položaj študentov, nujo zdajšnje generacije po produktivnosti, delavnost in željo po osamosvojitvi, pisali pa smo celo o »muskelfibru«. Da pa bi pojasnila, zakaj Nastji nič od naštetega ni tuje, potrebujemo nekoliko daljši uvod.

Naj najprej razčistim to okoli plesa. Začela ga je sicer trenirati že v prvem razredu, tega ob drogu pa šele v prvem letniku študija. Po končani gimnaziji v Ljutomeru je opravila poklicni tečaj za pomočnico vzgojiteljice predšolskih otrok, hkrati pa ogromno delala tudi v vrtnariji, ki jo imajo doma. Z mamo sta začeli za Radio Prlek soustvarjati oddajo o vrtnarjenju, a njen prvi radijski nastop se je zgodil že na gimnaziji, ko so z dijaki na lokalnem Radiu Maxi ustvarjali oddajo Glas GFML (Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer).

 

Drugi del uvoda

Portret študentke Nastja Alt - špaga
»Ples je zame le ples. Takrat mi je bolj všeč, če poleg nimam droga, da lahko delam in da imam celo dvorano … In plešem.«

Zdaj sem površno obnovila približno polovico njene dosedanje poti, ki jo je nato preokrenila z odpravo na študij Medijskih komunikacij v Maribor, kjer se je zopet posvetila plesu.

»Predstavlja mi sprostitev. Takrat lahko odklopim službo, faks ali pa karkoli se mi je slabega zgodilo. To na treningu odklopim, po njem pa sem kot nova. Počutim se sveže, drugačno in lepo. To je tisto, zakaj tudi treniram,« pojasni terapevtski učinek sicer tudi učiteljica plesa. A ne tega ob drogu, temveč baleta za otroke. »Tako združujem dve stvari, ne morem reči, da bi se lahko odločila za eno. Po koncu študija bom verjetno delala obe: dopoldne medijski poklic, popoldne pa delo z otroki oziroma ples.«

Že pred omenjeno selitvijo ji je takratni odgovorni urednik in direktor Radia Prlek povedal, da sodelujejo z Inštitutom za medijske komunikacije. »Kar prvi teden sem na faksu že začela poizvedovati, kako je s to mladinsko oddajo. Tako sem prišla do oddaje Mladi mladim na Radiu Maribor, ki jo še danes ustvarjam. Od letos imam tudi svojo rubriko Govorimo po prleško.«

»Od nekdaj sem rada govorila, in ko imaš pred seboj mikrofon, ko nekaj poveš … Še posebej je razburljivo, ko si v živo, da veš, da te drugi slišijo … To mi predstavlja približno enako zadovoljstvo kot ples. Ko vidim rdečo lučko, ko smo on air, je enako, kot da nastopam na odru.«

 

Na študij po sanje

Njeno željo po študijo pa je okrepilo delo v domačem poslu. »Vrtnarija mi, iskreno, nikdar ni bila fajn. Pač sem morala. Vseeno je to družinski posel, mama in ata ne uspeta vedno vsega in je treba pomagati. Eno leto sem bila nato vseeno v rastlinjaku in ugotovila, da to res ni zame. Zato sem si še bolj želela iti v Maribor, kjer lahko delam stvari, ki so meni všeč, vrtnarijo pa odklopim. A če je nuja, je nuja,« iskreno pove in doda, da doma še vedno pomaga, a sedaj bolj na medijskem področju, medtem ko vrtnari le, »ko ni nikogar drugega«.

»Moja pot plesa ob drogu se je pričela ob prihodu v Maribor. Sicer sem tukaj, na Centru plesa, že prej trenirala modern, vendar si zaradi vožnje, 60 kilometrov od doma, nisem mogla privoščiti, da bi se poleg teh treningov ukvarjala še s plesom ob drogu. Ko sem prišla sem, pa je postalo vse lažje,« pripoveduje. Čeprav tudi ob drogu veliko plešejo, pa sama raje izvaja določene elemente. Pred letom in pol je nad plesom ob drogu navdušila tudi mamo, ki ji gre po letu in pol odlično, z nasmehom in ponosom pove ter pojasni, da so treningi zgrajeni po stopnjah: »Začne se z vajami za moč in s spoznavanjem droga.«

»Tudi sama imam težave s samopodobo. A tu se resnično vse vidi. Biti moraš v hlačkah in topu. Nekateri si taki ob pogledu v ogledalo niso všeč. A ko gre za ples, je meni popolnoma vseeno. Tudi če bi bila skoraj gola na odru, mi je vseeno.«

 

Odgovornost plesne učiteljice je »zelo velika«

Portret študentke Nastja Alt - stoja

Tako na njenem urniku ni dneva, ki ne bi bil prežet s plesom. Ponudila se ji je namreč tudi priložnost učiti balet za otroke, služijo pa ji tudi že prej pridobljene izkušnje in izobrazba. Medtem ko je na poklicnem tečaju usvojila znanje iz razvojne psihologije in opravila prakso, je kot varuška pazila otroke in jih poleti tudi spremljala v Punat. »Tako sem pridobila veliko izkušenj in sedaj vem, kako odreagirati v nekaterih situacijah … Otroci so le otroci.«

Pri Baletni pravljici na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta vsaj dvakrat na teden, »če gre, pa vsak dan«, poučuje skupine predšolskih oziroma osnovnošolskih otrok. Kot pravi, se da že predšolske otroke navaditi na neko disciplino in skupinsko dinamiko. In kako velika je odgovornost plesne učiteljice? »Zelo velika. Včasih mi začne srce hitreje biti, ampak oni se to kljub temu naučijo … Največji problem so dandanes starši. Vidim, da so otroci deležni popolna drugačne vzgoje, če ji tako še lahko sploh rečemo, kot sem je bila jaz. Mene je mama peljala na trening, kjer sem padala in bila cela v modricah. To sem tudi danes. Danes pa so prestrašeni, bili bi tam, poleg, nadzirali … Je velika odgovornost, ampak to želim odklopiti in uživati z otroki, jim dati tisto, po kar so tja prišli.«

 

V Mariboru se ples dojema drugače

Kaj je tisto, kar dela plesalca dobrega? »So telesne predispozicije, ki te lahko pri tem ovirajo, lahko pa ti nekaj tudi pomaga, recimo če si naravno zelo gibljiv. Kar pa jaz nisem, moje telo ni narejeno za plesalko in si moram ene stvari prilagoditi po svoje,« pove 22-letnica in nam zaupa svojo hibo, da zaradi kratkih ahilk (Ahilovih tetiv) sploh ne more počepniti. »Če je v tebi neka želja, ljubezen do plesa, lahko pleše vsak. Morda ne boš dosegel tega kot nekdo drug. A jaz plešem zase in ker mi je to fajn. Če delaš to s srcem, ni več nobene ovire.«

Kljub temu je tekmovala v osnovni šoli in na začetku gimnazije. »Takrat sem še trenirala v Murski Soboti, ker pri nas, v Pomurju, ples ni razvit kot kultura, le kot šport. Tekmovalni šport. Bila sem pod pritiskom, če sem želela še trenirati, sem bila prisiljena tekmovati,« pove. Ker pa so tamkajšnja dekleta bila veliko bolj navdušena za disco dance in hip hop, sama pa za modern, show dance in dance, se je odločila zapustiti te vode in začeti trenirati v Mariboru.

»Tukaj pa sem opazila, da se ples dojema nekako čisto drugače, kar mi je všeč. Ni tistega pritiska, kaj bi moral imeti v koreografiji, ker ima to tvoja konkurenca … Tukaj pač plešeš, ker to delaš, ker ti je to fajn. Greš na oder, da pokažeš, kaj znaš, ne zato, da me drugi vidijo, ampak ker je meni fajn. Ker čutim na odru neko zadovoljstvo – kot sem prej rekla, ko je on air in mikrofon priklopljen.«

Ko se pojavi priložnost, še vedno rada nastopi, dvakrat letno pa imajo tudi produkcijo. Lani je na Pandorini skrinjici tudi prvič nastopila ob drogu, medtem ko ji letos čas ne dopušča, »ker za vikende tudi želim iti domov … v Prlekijo«.

 

Reka med enimi in drugimi

Portret študentke Nastja Alt - odsev v ogledalu

No, od tam pa tudi ideja za rubriko. Na Radiu Maribor sodeluje v oddaji Mladi mladim, dobila pa je tudi svojo rubriko Gučimo po prleško. Uživa v radijskem delu, medtem ko ji delo terenske novinarke ni najbolj povšeči. »Želela sem razširjati prleščino in zavedanje, da to ni prekmurščina. Ko smo bili drugi letnik, sem v zadnji, bolj sproščeni oddaji samo nekaj povedala po prleško. Nato sem idejo predlagala tudi urednikom in jim je bila zaradi zabavnosti in smešnosti dobra.«

»Na začetku mi je bil cilj razložiti razliko med Prlekijo in Prekmurjem, potem pa sem začela z Nastjinim prleško-slovenskim slovarjem, v katerem sem razlagala besede, ki so res samo prleške in jih nihče ne razume. V Mariboru jih sploh ne uporabljam, ker jih moram itak prevajati. A teh besed ni neskončno, pa sem se začela navezovati na aktualne tematike, ker rada povem svoje mnenje. Zdaj so razširjena socialna omrežja, kjer vsi delijo svoja mnenja … Jaz pa to delam po radiu.«

Vsak mariborski študent pozna vsaj enega Prleka, ki je navadno glava smeha, glasnosti in zabave. »Zdi se mi, da pri nas prevladujejo vasi in kmečki ljudje. Kmečki ljudje smo bolj preprosti in ne gledamo nikogar vzvišeno. Zato se radi družimo med seboj in to nam ostane. In ko pridemo v Maribor, to ohranjamo,« pove. In kaj je s tisto razliko med Prekmurci in Prleki? »Mogoče nas tista Mura tako loči …«

 

Barbara MASTNAK
Miha HORVAT
 Miha HORVAT

Sorodni članki

Back to top button