ŠOS z 18 predlogi za izboljšanje položaja študentov v PKP 7 in po tem

18 predlogov naslavlja različna področja študentskega življenja. Ne gre le za interventne ukrepe, ki bi reševali težave zaradi epidemije bolezni COVID-19 ali ukrepov za preprečitev njenega širjenja, kar glede na ukrepe, ki jih predlaga Vlada, sprejemajo pa poslanci koalicije v Državnem zboru, ne bi smela biti težava.

Vse spodaj navedene ukrepe bomo predstavnikom ministrstev predstavili na prihajajoči seji Sveta Vlade RS za študentska vprašanja ter člane Sveta pozvali k njihovem udejanjanju.

1. Področje socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in študentskega organiziranja (pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti)

• V preteklem obdobju (pomladnih mesecih) omejevanja gibanja smo lahko videli, da so najkrajšo potegnili socialno najbolj ogroženi študenti. Upad ponudbe študentskega dela je bil 90 % (danes okoli 60 %), mnogi študenti pa v kraju stalnega prebivališča zaradi socialnega položaja družine niso imeli pogojev za normalno opravljanje študijskih obveznosti. Zato v drugem valu predlagamo dvig državnih štipendij za 50 %, s čimer bi socialno ogroženim dijakom in študentom vsaj poskusili omogočiti opravljanje šolskih in študijskih obveznosti od doma. Glede na dejstvo, da mnogi socialno ogroženi študenti, ki bi lahko prejemali državno štipendijo, raje prejemajo Zoisovo, predlagamo enak dvig tudi za Zoisove štipendiste.
• Marsikatera družina je zaradi tega, ker kdo (lahko tudi več) od njihovih otrok opravlja dijaško oziroma študentsko delo oziroma prejema kadrovsko štipendijo v slabšem gmotnem položaju. Prizadete in na nek način kaznovane so predvsem socialno šibkejše družine, ki so v več primerih zaradi počitniškega dela otrok(a) ob subvencijo najemnine za stanovanje, subvencijo za šolsko malico in kosilo, imajo nižji otroški dodatek in druge ugodnosti. Zaradi tega je potrebno kadrovske štipendije ter študentsko delo do višine posebne osebne olajšave v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, izvzeti iz dohodka družine, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.
• Upad študentskega dela je po podatkih študentskih servisov v mesecu aprilu 2020 znašal preko 50 %, v novembru 2020 pa preko 20 %. Glede na to, da Vlada RS ni predlagala kakršnihkoli ukrepov, ki bi zmanjšali življenjske stroške študentov (plačilo stanarin pri zasebnih najemodajalcih; plačilo šolnin ter drugih s študijem povezanih stroškov itd.), je nujno potrebno zagotoviti nadomestilo za izpad dohodkov dijakov in študentov, tudi če ti prihodki v povprečju niso visoki. Zato pozivamo k uveljavitvi ukrepa, s katerim se dijakom in študentom nameni mesečno nadomestilo za izpad dohodkov v enaki višini, kot to velja za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi, tj. 80 % povprečnega mesečnega prihodka iz naslova študentskega dela v zadnjih 12 mesecih. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je v letu 2019 skoraj 20.000 dijakov in študentov preko študentskega dela zaslužilo vsaj 50 % neto minimalne plače za leto 2019 (dobrih 330 eurov mesečno). Ocenjujemo, da teh 20.000 dijakov in študentov izobraževanja oz. študija s tolikšnim izpadom dohodkov izobraževanja ne bo moglo nadaljevati in zaključiti.
• Epidemija Covid-19 in uvedba izobraževanja na daljavo je še povečala družbene razlike in izpostavila socialne razlike med šolajočo populacijo. Na ŠOS smo že v spomladanskem zaprtju opozarjali, da prihaja do neenakomernih pogojev pri dostopu do izobraževanja, kar ima kritične posledice za celotno družbo. Jesensko zaprtje je še bolj problematično, saj je nastopilo že na začetku šolskega oz. študijskega leta, ko je snov, ki se obravnava, najbolj pomembna. Lahko vidimo tudi, da je strokovna javnost pozvala k ukinitvi ocenjevanja, saj pri šolanju na daljavo niso vsi v enakem položaju, do katerega prihaja zaradi pomanjkanja oz. neustrezne opreme, ki jo šolajoči potrebujejo za normalno izobraževanje. Na ŠOS zato predlagamo, da Vlada RS nameni sredstva za nakup opreme za vsakega osnovnošolca, dijaka in študenta, ki zaradi družinskega ali socialnega položaja ne morejo sami poskrbeti za to, v višini 600,00 eurov na osebo.
• Povezano z zahtevo po avtomatičnem podaljšanju statusa študenta za študijsko leto 2021/22 opozarjamo, da status študenta neposredno ne omogoča koriščenja socialnih pravic, ki iz statusa študenta izhajajo. Tako področne zakonodaje na področju npr. subvencioniranega bivanja študentov, štipendiranja in zdravstvenega zavarovanja, določajo dodatne omejitve pri koriščenju teh pravic. Zaradi teh omejitev bodo študenti, ki so na podlagi interventne zakonodaje upravičeni do dodatnega leta statusa študenta, oškodovani dostopa do omenjenih pravic v prihajajočih študijskih letih. Zato pozivamo k sprejemu ukrepa, s katerim se pravice, do katerih so študenti upravičeni, v času dodatnega študijskega leta podeljujejo, njihovo trajanje pa ustrezno podaljša za dodatno leto oz. dve leti, v primeru, ko je študent upravičen do dveh dodatnih let statusa študenta po interventni zakonodaji.
• Nadalje pozivamo pristojna ministrstva, da študentom, ki živijo v najemniških stanovanjih, pomaga z namenskimi sredstvi za plačilo najemnine za čas trajanja epidemije in izobraževanja na daljavo. Zaradi izvajanja študija na daljavo in omejevanja gibanja na eno občino, mnogi študenti ne bivajo v kraju študija, kljub temu pa morajo plačevati najemnino. Poleg tega so določene skupine študentov zaradi visokih stroškov in izpadov prihodkov bolj izpostavljeni socialnim tveganjem, kamor spadajo tudi študenti, ki bivajo na trgu pri zasebnikih, še posebej tisti, ki bivajo v nesubvencioniranih sobah. Medtem, ko je Vlada RS poskrbela, da se študentom, ki v študentskih domovih v času epidemije ne bivajo, oprosti plačilo najemnine za čas izselitve, so študenti, ki bivajo pri zasebnikih ostali na suhem. Kljub temu, da so stroški bivanja višji kot v javnih študentskih domovih in kljub temu, da mnogo teh študentov v najetih sobah oz. stanovanjih trenutno ne biva.
• Od študentskega dela se po trenutno veljavni zakonodaji vplačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi katerih dijakom in študentom teče pokojninska doba, ne pa tudi delovna doba. Ker so osebe v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi upravičene do dodatka za delovno dobo za čas trajanja delovnega razmerja, ne pa tudi za čas opravljanja študentskega dela, so dijaki in študenti, ki so s študentskim delom pridobili določeno pokojninsko dobo, v neenakem položaju v primerjavi s tistimi, ki študentskega dela niso opravljali. Za čas pridobljene pokojninske dobe namreč ne bodo upravičeni do dodatka na delovno dobo, ki z leti delovne dobe raste v višini 0,5 % letno. Glede na to, da dijak ali študent, ki opravlja študentsko delo, v enem letu pridobi 3 mesece pokojninske dobe, bo diplomant skozi celotno trajanje zaposlitve (če bo ta trajala 40 let, kot veleva pokojninska zakonodaja) tako izgubil 1 odstotek vsega zaslužka. To pa bo na dolgi rok vplivalo tudi na javne blagajne, ki pridobivajo prihodke iz prispevkov in davkov na dohodek. Zato pozivamo k dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) na način, da bo iskalcem prve zaposlitve ob zaposlitvi priznan čas opravljanja študentskega dela kot čas trajanje delovne dobe.
• Otroci brez staršev v Republiki Sloveniji prejemajo družinsko pokojnino, kot nekakšen nadomestek preživnine, in sicer pod pogojem, da je pokojni starš v času svojega življenja dovolj vplačal v pokojninsko blagajno. To torej ni socialni transfer, temveč pravica iz zavarovanja. Zato je še toliko bolj krivično, da gre pri tem dohodku za obdavčljiv dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino, v praksi pa zanj učenci, dijaki in študenti, ki so že tako ali tako v družbeno in finančno deprivilegiranem položaju, plačujejo dohodnino. Zato pozivamo k spremembi Zakona o dohodnini na način, da bo družinsko pokojnino učence, dijake in študente opredelil kot neobdavčljiv dohodek
• Na ŠOS ponovno predlagamo tudi ukrepe s področja subvencionirane študentske prehrane. Možnost koriščenja štirih subvencij na dan in več hkrati bi pomenilo manj osebnega stika in manj možnosti za prenos okužbe, hkrati pa bi pomenilo tudi manjšo finančno breme za študenta, saj ne bi večkrat plačeval cene dostave. Možnost prenašanja subvencij za več kot dva meseca nazaj pa bi predvsem razbremenilo študente, ko se bodo vrnili na normalen študij. Nadalje zahtevamo priznanje vseh realnih stroškov za izvajanje sistema SŠP od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki nastanejo Študentski organizaciji Slovenije in njenim organizacijskim oblikam. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za izvajanje sistema subvencionirane študentske prehrane krije približno 45 % vseh stroškov. V teh stroških niso zajeti niti stroški delovanja sistema niti stroški nadgradenj sistema. Manjkajoči del sredstev organizacijske oblike ŠOS zagotavljajo iz drugih virov (ki so bili zmanjšani z ZIPRS2122). Zahtevamo dvig subvencije za obrok na 2,92 eura. Subvencija se od 1.7.2011 do 1.7.2019 na podlagi Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) ni usklajevala. Po osmih letih se je subvencija, upoštevajoč samo preteklo leto, zvišala samo za 0,06 €. Če bi se upoštevalo realno zvišanje subvencije, bi sedaj morala znašati 2,92 €. Pristojnemu ministrstvu predlagamo dokazovanje istovetnosti upravičenca s predložitvijo javne listine opremljene s fotografijo, ki jo izda državni organ ali uradni dokument o statusu študenta s fotografijo, ki je izdan v skladu z Zakonom o visokem šolstvu ali Zakonu o višjem strokovnem izobraževanju na vpogled. Trenutna opredelitev je preveč ohlapna in dopušča možnost interpretacije, da se ob unovčitvi lahko uporablja kateri koli dokument, ki vsebuje fotografijo. V definiciji se uporablja besedna zveza osebni dokument, ki ga slovenska zakonodaja ne definira. Gre za javno listino, ki jo izda državni organ. Zahtevamo tudi zagotovitev SŠP za študente, ki se nahajajo izven kraja kjer se izvajajo javno veljavni višješolski ali visokošolski študijski programi in nudi subvencionirana študentska prehrana. Predlog izhaja iz dejstva, da obstajajo študenti, ki kljub situaciji študija na daljavo nimajo zagotovljenega subvencioniranega toplega obroka, saj bivajo v kraju, kjer se ne izvaja veljavni višješolski ali visokošolski študijski program. V primerjavi s študenti, ki tam bivajo, se taki študenti nahajajo v neenakem položaju.
• Ureditev iz 130. člena ZUJF, po kateri je ŠOS upravičena do vsaj 80 % sredstev, ki jih je iz naslova obračunanih prihodkov iz koncesijske dajatve prejela v letu 2011, izhaja iz časa ekonomske krize, ko se je ob spreminjanju obdavčitve študentskega dela le-to podražilo, na ta račun pa so se prihodki v državni proračun močno povečali. Na račun večje obdavčitve je prišlo do upada opravljenega študentskega dela, s tem pa do upada prihodkov ŠOS. Kot kompromis se je ŠOS odpovedal 20 % svojih prihodkov, čeprav je bil upad študentskega dela od leta 2012 vsako leto višji. Pomembno pa je izpostaviti, da spremembe v obdavčitvi študentskega dela, ki so bile sprva interventne (ZUJF je interventni in začasni zakon), ostajajo sistemske, tudi s podporo ŠOS. Takšna ureditev je v interesu države, saj pomembno zmanjšuje zlorabe ter skrbi za delujoč trg dela, trenutno pa je tudi v interesu ŠOS, saj ne vpliva na financiranje delovanja študentskih organizacij. S temi sredstvi ŠOS z javnim pooblastilom izvaja sistem subvencionirane študentske prehrane in evidence študentskega dela, katerih delovanje, z zmanjšanimi sredstvi, ne bi mogli nemoteno zagotavljati. Študentske organizacije ob tem skrbimo za zastopstvo študentov, predvsem pa organiziramo projekte, izvajamo aktivnosti ter namenjamo finančna sredstva za socialno pomoč študentom, razvoj raznovrstnih obštudijskih področij, izobraževanj, delavnic, kulturnih in športnih aktivnosti. Fundacija študentski tolar Študentske organizacije univerze v Ljubljani vsako leto razdeli več deset tisoč evrov pomoči potrebnim študentom, enako velja za Fundacijo Solidarnostni sklad Študentske organizacije Univerze v Mariboru. V okvirih študentskih organizacij univerz delujejo društva oz. klubi študentskih družin, ki jim s sofinanciranjem dejavnosti pomagajo študentske organizacije. S finančno podporo študentskih organizacij delujejo tudi društva študentov invalidov po visokošolskih središčih. Lokalni študentski klubi pa so tako ali tako pogosto edini organizatorji in izvajalci projektov in aktivnosti za mlade v lokalni skupnosti, s tem pa razvijajo družabno življenje in povezujejo skupnost. Z zmanjševanjem sredstev za delovanje bo ogrožen obstoj 4 študentskih organizacij, 58 študentskih klubov in več deset zavodov in fundacij. Zato pristojno ministrstvo za delo pozivamo, da se razveljavi določba iz ZIPRS2122 o omejitvi sredstev, ki jih študentske organizacije prejmejo iz naslova 130. člena ZUJF.

2. Področje izobraževanja (pristojno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport)

• Glede na to, da se v študijskem letu 2020/2021 ponavlja zapiranje visokošolskih zavodov ter študij ponovno izvaja na daljavo kot v preteklem študijskem letu, predlagamo, da se tudi za trenutno študijsko leto zagotovi možnost dodatnega študijskega leta, kot je bilo to zagotovljeno z 49. členom Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20, 61/20 in 152/20 – ZZUOOP; ZIUZEOP). Ob tem predlagamo, da se za prihodnje študijsko leto status študenta podaljša avtomatično, saj se je na številnih visokošolskih zavodih dogajalo, da so status podaljšali zgolj študentom, ki so oboleli s COVID-19, niso pa upoštevali nekaterih posledic spremembe študijskega procesa, kot npr. pomanjkanje študijskih pripomočkov in gradiv, neustrezna internetna povezava v kraju stalnega prebivališča, itd.
• Študij na daljavo se nikakor ne more primerjati s klasično obliko študija, zaradi česar je kvaliteta študija začela močno upadati. Skladno z anketo, ki jo je opravila Študentska organizacija Slovenije, je večina študentov mnenja, da za študij na daljavo porabijo veliko več časa kot za klasično obliko študija, ob tem pa je večina študentov mnenja, da je njihovo pridobljeno znanje manjše. Ob tem se na študentske organizacije obračajo študenti, katerim predavatelji tedensko spreminjajo učne načrte, zaradi česar študijskemu procesu niti ne morejo več slediti. Takšno stanje na področju visokega šolstva je zastrašujoče in kliče po ukrepanju. Z namenom izboljšave kvalitete študija bi se pod okriljem MIZŠ ustanovila delovna skupina, ki bi bila sestavljena iz naslednjih deležnikov: štirje rektorji,  člani rektorske konference, predsednika oz. predstavnika obeh reprezentativnih sindikatov visokošolskih delavcev, direktor NAKVIS, predstavnik skupnosti samostojnih visokošolskih zavodov, predstavnik skupnosti višjih strokovnih šol in predsednik ŠOS. Delovna skupina bi se sestajala vsakih 14 dni in bi pregledovala stanje na posameznih visokošolskih in višješolskih zavodih in skupaj oblikovala predloge za izboljšavo kvalitete študija.
• Po ocenah ŠOS in na podlagi dostopnih podatkov, cca. polovica študentov biva s starši oz. družino, tretjina (cca. 25.000) na trgu, le ena šestina (cca. 12.000) pa subvencionirano v študentskih domovih ali na trgu. Po ocenah ŠOS bi navedena sredstva zadostovala za izgradnjo dovoljšnih bivanjskih kapacitet v študentskih domovih v tem desetletju. Kljub temu, da je pričakovani učinek predvidenih ukrepov tudi povečanje dostopnosti do bivanjskih kapacitet za študente, na ŠOS stojimo za stališčem, da je najustreznejše bivanje študentov zagotovljeno v javnih študentskih domovih. Ti s svojo neprofitno naravo zagotavljajo več kot konkurenčno bivanje, obenem pa zagotavljajo študijsko izkušnjo, ki je bivanje na trgu ne more, kot je možnost bivanja z vrstniki s podobnimi interesi in pričakovanji ter izmenjava in prepletanje znanj med študenti različnih strok in znanosti. Zato pozivamo k zagotovitvi sredstev za gradnjo študentskih domov v Ljubljani in na Primorskem v višini 5.000.000,00 eurov letno za obdobje nadaljnjih 10 let.
• Pristojno ministrstvo pozivamo k dopolnitvi 69.a člena Zakona o visokem šolstvu, tako da bo skupina študentov s posebnimi potrebami in posebnim statusom vključevala tudi študente s primanjkljaji na učnem področju ter študentske predstavnike. 69.a člen Zakona o visokem šolstvu določa skupini študentov s posebnimi potrebami ter študentov s posebnim statusom. Študenti s posebnimi potrebami so: slepi in slabovidni študenti oziroma študenti z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni študenti, študenti z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani študenti, dolgotrajno bolni študenti, študenti z avtističnimi motnjami ter študenti s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Definicija pa, za razliko od Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, izpušča študente, ki imajo primanjkljaje na učnem področju, zato je tudi to skupino potrebno dodati v skupino študentov s posebnimi potrebami. Poleg tega predlagamo umestitev študentov, ki so na podlagi zakona, ki ureja skupnost študentov, študentski predstavniki, v skupino študentov s posebnim statusom. Zaradi dodatne obštudijske obremenitve pri zastopanju pravic in interesov študentov ter organizacije obštudijskih in interesnih dejavnosti, dogodkov in projektov za študente, so ti študenti nadpovprečno obremenjeni, kot to velja za druge skupine študentov s posebnim statusom (športniki in študenti umetniki).
• Na ŠOS ugotavljamo, da trenutne študentske izkaznice ne dosegajo svojega polnega potenciala, ko govorimo o njihovi uporabnosti, in so trenutno zgolj mobilnejša oblika študentskega indeksa. Glavni razlog za nedoseganje polnovredne uporabnosti je segmentacija in decentaliziranost sistema študentskih izkaznic. Študentske izkaznice izdajajo posamezne univerze, samostojni visokošolski zavodi in višje strokovne šole, kar pomeni tako neenoten sistem in tudi tehnološke rešitve izdanih izkaznic kot tudi različne pravne ureditve izdaje. Posledica decentraliziranega sistema izdaje izkaznic je njihova osiromašena uporabnost, kar vodi v slabšo uporabniško izkušnjo študenta. Po drugi strani pa obstaja množica t. i. popustniških kartic za študente in drugih izkaznic za različne storitve (npr. Urbana, Slovenske Železnice, knjižnične izkaznice itd.), kar prav tako predstavlja decentralizacijo uveljavljanja pravic iz naslova študentskega statusa. Zaradi teh razlogov in na podlagi analize ter dobrih praks na mednarodni ravni, želimo na ŠOS pridobiti javno pooblastilo za vzpostavitev enotnega, centraliziranega, modernega in uporabniku prijaznega sistema enotne študentske izkaznice, ki ne bo predstavljala zgolj identifikacijskega dokumenta za dokaz veljavnosti študentskega statusa v posameznem študijskem letu, temveč bo služila tudi kot sistematičen način vstopanja študenta v transakcijski, pravni ali storitveni odnos, primarno na področjih, kjer lahko študentje koristijo pravice iz javnih sredstev (izobraževalne ustanove, subvencionirana študentska prehrana, bivanje, transport …), ali podrejeno z drugimi pravnimi osebami, s katerimi se študent srečuje vsakodnevno v svojem študijskem obdobju (knjižnice, knjigarne, fotokopirnice itd.). Tovrstni sistem bi predvsem olajšal in poenostavil uporabnikom študentom opravljanje storitev, zmanjšal birokracijo, povečal preglednost in funkcionalnost koriščenja javnih sredstev, predvsem pa bi bil uporabniku bolj prijazen in za vse deležnike cenejši.

3. Področje zdravstva (pristojno Ministrstvo za zdravje)

•  Na ŠOS smo v času razglašene epidemije bolezni COVID-19 v marcu in aprilu letošnjega leta prejeli nemalo sporočil študentov predvsem medicine, ki so nesebično, pogosto tudi brez plačila, pomagali pri obravnavi bolnikov, obolelih s to boleznijo. Ti so med drugim sporočali, da, v primerjavi z zaposlenimi sodelavci, niso deležni enake obravnave pri plačilu za opravljeno delo v času epidemije. To je še posebej problematično za študente, ki so, v primerjavi z delavci v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi, v finančno šibkejšem in socialno negotovem položaju. Glede na to, da je 56. člen ZZUOOP vpeljal dodatek za neposredno delo s pacienti, obolelimi za COVID-19, je nesramno, da do dodatka niso upravičeni dijaki in študenti, ki so za svoje delo že tako podplačani. Zato zopet predlagamo, da se tudi študente, ki opravljajo prakso v okviru študijskega programa in to delo opravljajo brezplačno, ali pa so zanj plačani (preko študentskega dela), dodatek v enakem odstotku običajnega plačila, ali v višini minimalne urne postavke za opravljanje študentskega dela (v kolikor trenutno delo opravljajo brezplačno) nameni tudi njim.
• Opredelilni element za izgubo obveznega zdravstvenega zavarovanja je starost študenta 26 let ali več. Meja 26. let je postavljena na izhodiščih področne družinske zakonodaje, po kateri so starši otroka dolžni preživljati do dopolnjenega 18. leta oz. do dopolnjenega 26. leta, če se ta izobražuje. Menimo, da mora pravica do brezplačnega zdravstvenega zavarovanja namesto tega izhajati iz statusa osebe, tj. statusa dijaka ali študenta. Zato mora člen ZZVZZ določiti novo zavarovalno podlago za osebe s statusom dijaka oziroma študenta. Starostna meja iz obstoječega 22. člena je namreč diskriminatorna, vsaj glede na osebne okoliščine (posameznik lahko prekine študij zaradi nepredvidenih okoliščin: bolezni, poškodbe, socialnih razmer …) ter glede na starost ob pričetku študija (iz istih razlogov pozneje prične študij). Enak dostop do izobraževanja predvideva tudi finančne zmožnosti posameznika, da študira, zaradi česar zagotavlja država vrsto socialnih transferjev, subvencij in ugodnosti. Te pravice, kot “druge pravice in ugodnosti študentov” opredeljuje tudi krovni zakon ZVis v 69. členu, ko določa, da imajo študenti ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravico do zdravstvenega varstva in drugih ugodnosti ter pravic (npr. prehrana, prevozi, štipendiranje).

4. Področje javnega potniškega prometa (pristojno Ministrstvo za infrastrukturo)

• Pristojno ministrstvo pozivamo k uvedbi brezplačnega medkrajevnega in mestnega potniškega prometa za dijake in študente. Kot smo tekom različnih pogovorov z odločevalci in v javnosti v preteklih letih že opozarjali, je finančno dostopno koriščenje JPP za dijake in študente pomembno skozi celotno leto, tudi v poletnih mesecih. Kljub temu, da obdobje subvencioniranega JPP zajema celotno uradno šolsko oz. študijsko leto, se v poletnih mesecih izvajajo tudi šolske in študijske aktivnosti. Tako npr. dijaki v poletnih mesecih opravljajo popravne in predmetne izpite, študenti pa pogosto ostajajo v študijskih središčih zaradi priprave zaključnih del ali se udeležujejo poletnih šol. Tako eni kot drugi pa v poletnih mesecih pogosto opravljajo občasno in začasno delo dijakov in študentov (študentsko delo), katerega ponudba je največja v večjih mestih (ki so tudi študijska središča). Opozarjamo, da, za razliko od delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, dijaki in študenti pri opravljanju študentskega dela niso upravičeni do nadomestila za prevoz na delo, zato je to strošek, ki ga morajo dijaki in študenti pokriti s prihodkom iz opravljenega dela. Če bi jih želeli izenačiti z zaposlenimi delavci, bi jim morali zagotoviti vsaj brezplačni prevoz z JPP do kraja opravljanja dela. Vendar pa je primarna naloga dijakov in študentov izobraževanje in ne delo, zato je za dijake in študente nujno potrebno uvesti brezplačni JPP, kot to velja za upokojence. Dejstvo je, da večino dnevnih uporabnikov JPP predstavljajo prav dijaki in študenti, katerim nakup vozovnice pomeni nujen strošek za prihod v šolo oz. fakulteto. Zato o dostopnem izobraževanju ne moremo govoriti, dokler do šol in fakultet lažje dostopajo dedki in babice, kot pa dijaki in študenti.

 Študentska organizacija Slovenije – ŠOS
 Pixabay