Ne bom več luzerka je prvi igrani celovečerec režiserke Urše Menart, diplomantke filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, trenutno samozaposlene v kulturi kot režiserka in scenaristka.
Film je bil premierno predvajan lani septembra na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, od jutri naprej ga boste lahko videli v kinodvoranah. Na omenjenem festivalu je prejel vesno za najboljši film in scenarij (Urša Menart) ter vesno za najboljšo igralko v stranski vlogi (Živa Selan), poleg tega pa še posebno omembo žirije slovenskih filmskih kritikov. Prejel je tudi nagrado Iridium.
Režiserka je posnela celovečerno komično dramo o razočaranju, sramu in vrzeli med nadpovprečno izobraženimi vendar nezaposlenimi milenijci in njihovimi starši, ki so imeli visoka pričakovanja za svoje otroke in se počutijo nemočne, ko jih vidijo neizpolnjene v njihovih željah in sposobnostih. Dotika se življenja mladih in iskanja njihove identitete in prostora pod soncem.
Film je že prejel vesno za najboljši film in scenarij.
Film govori o 29-letni Špeli, ki je diplomirala iz umetnostne zgodovine in še nikoli ni imela redne službe. Za razliko od svojih najboljših prijateljic, ki sta se pred leti odselili iz Slovenije in se ne nameravata vrniti, Špela trmasto vztraja, da bo ostala v Ljubljani. Ko delo v tujini dobi tudi njen dolgoletni fant, Špela ostane brez stanovanja, službe in družbe. Preseli se k staršem in babici, ki zdaj živi v Špelini otroški sobi. Toda želi se osamosvojiti in odrasti, namesto da bi še naprej podaljševala svojo že tako ali tako deset let predolgo adolescenco.
Na portalu MMC so zapisali, da se je filma že prijela oznaka »generacijskega filma«, ki nastavlja zrcalo, predvsem pa naklonjeno portretira pred kratkim odraslo, a malce izgubljeno milenijsko generacijo. Ob tem se bo marsikdo spomnil antologijskega filma Janeza Burgerja V leru, portreta »generacije X«, ki je bil odraz neke bistveno druge življenjske drže – brezciljnosti, apatije in zafrkantskosti. »Če kdo v isti sapi z mojim filmom omeni Burgerja, to jemljem za velik kompliment, saj je V leru eden mojih najljubših slovenskih filmov iz obdobja po osamosvojitvi. Seveda imata filma med seboj zelo različno estetiko, a na neki način sorodno temo. Zanimivo ju bo skupaj pogledati čez deset ali pa dvajset let, ker bodo do izraza res prišle razlike med generacijami oz. med okolji, v katerih so te generacije odraščale. Generacijo vedno determinirajo okoliščine in okoliščine za mlade so se v času po prelomu tisočletja precej spremenile. Ne vem, kaj bi na to rekel Miki (Janez Burger, op. n.), ampak mislim, da bi to res lahko bil simpatičen double-bill.« je še povedala Urša Menart za MMC.
Če vas zanima več o dosedanjem ustvarjanju režiserke filma in o tem, kako je potekalo nastajanje filma in zakaj so odprli vitrino v avli Viba filma, lahko poslušate pogovor z njo na posnetku na strani Apparatus.si.
mlad.si
Vertigo
Cinemaniagroup