Eva Kurnik: o tretjem izdanem romanu pri rosnih 24. letih

Eva Kurnik je mlada slovenska avtorica, s katero smo v preteklosti že spregovorili. O njeni vztrajnosti, ljubezni do knjig in sanj, ki ji prinašajo navdih za pisanje, smo pisali že v letu 2019. Tudi v času epidemije pa nadobudna ustvarjalka nikakor ni počivala.

Od letošnjega septembra naprej se lahko pohvali z že tretjim romanom, izdanim v samozaložbi. Zlato listje v snegu je družinsko-ljubezenska saga o ljubezni in odpuščanju, ki se odvija v slikovitih koncih nad Idrijo. O romanu smo z avtorico spregovorili v lični Glazerjevi knjižnici, v objemu knjig in ljubezni do pisane besede.

Za tabo je izdaja tvojega tretjega romana, Zlato listje v snegu. Kakšni so tvoji občutki ob izdaji?

Vesela sem in zadovoljna. Nestrpno že čakam na odzive bralcev in kakšno [bo] mnenje javnosti. Kljub temu pa pišem predvsem zase in tekom pisanja ne razmišljam o izdaji – do točke, ko izdelek ni zaključen.

Kje najdeš navdih za pisanje?

Popolnoma različno – v kakšnih čisto vsakdanjih življenjskih situacijah, ki jih nato priredim po svoje. Konkretno, pri mojem tretjem romanu, Zlatem listju v snegu, sem navdih črpala pri moji najboljši prijateljici, Mirijam Carli, ki prihaja iz Idrije.

Zato si se verjetno tudi odločila, da zgodbo postaviš na Vojsko oz. v Idrijo.

Tako je, ideja za zgodbo pa je bila napisana že kar nekaj let. Sem tiste vrste avtorica, ki si ideje zapisuje sproti in ima en zvezek samih naslovov in osnutkov romanov. Od teh jih verjetno niti polovico ne bom uspela napisati, ker ne bom dočakala dvesto let (smeh).

Skratka, Mirijam mi je v povsem neformalnem pogovoru začela razlagati stvari o svoji družini. Njeni prihajajo iz Vojskega, vasi nad Idrijo. Med poslušanjem o tem, kako se navade in način življenja tam občutno razlikujejo od tega na Štajerskem, sem dobila idejo. Kaj če bi zgodbo prestavila v Idrijo in delno tudi na Vojsko? Na voljo mi je namreč bil živ, neomejen vir informacij, kar je znatno pripomoglo k izboljšanju samega romana.

Nekateri liki, ki nastopajo v romanu so ali temelječi na realnih ljudeh, živečih v preteklosti, ali pa so dejansko realne osebe, prenesene v roman. Konkretno botra ene izmed protagonistk v romanu, ki je sicer samo bežno omenjena, v veliki večini temelji na babici oz. noni prijateljice Mirijam. Seveda z njenim dovoljenjem.

Katere vire si pri pisanju uporabila poleg pripovedovanj prijateljice?

Lotila sem se knjige Vojsko avtorice Renate Hvala, ki prihaja iz tistih krajev. Gospa je o Vojskem najprej napisala dizertacijo, nato pa je iz tega nastala knjiga. Zraven ustnih pripovedi prijateljice Mirijam, njene mame in delno tudi Mirijamine mlajše sestre je bila aktualna ta knjiga, pomemben pa je bil tudi dokumentarec Uroša Lipuščka: Vojsko – moja rodna vas. Raziskovanje je izgledalo tudi tako, da sem si preko e-pošte dopisovala z gospodom Lipuščkom, saj je bil on prvi, ki je navedel določene informacije. In sem ga prosila, če lahko te informacije uporabim in ga nato navedem kot vir.

Kaj se bralcem obeta v nadaljevanjih romana – Zlato listje v snegu je prvi v prihajajoči trilogiji?

Res je. V nadaljevanju se obeta razplet zgodbe, dodatna nadgradnja likov in razvoj kakšnih stranskih zgodb, ki se bodo z osrednjo zgodbo nato povezale v nekakšno celoto. Nadaljevanje tako obeta nekaj podobnega, kar si gledalec obeta ob koncu ene sezone televizijske serije ob prehodu na drugo sezono (smeh).

Opis tvoje knjige bralcem obljublja srečanje “s Tiskarno Slovenija, z nekaj zgodovine, družinskimi anekdotami, predvsem pa z zgodbo o Ljudeh”. Zakaj “Ljudeh” z veliko začetnico?

Kot sem omenila, sem ljudi tako spisala kot tudi uporabila iz realnega življenja. Pri obojih pa sem se potrudila, da so bili liki sivi – čim bolj življenjski in čim bolj realni, ne pa črno-beli, kot jih najdemo v večini romanov in knjig. Jaz sem namesto tega skušala pisati tako, da bi svoje like očlovečila.

S kakšnimi izzivi si se srečevala pri nastajanju tretjega romana? Ali je bilo lažje kot pri prvih dveh romanih?

Neprimerno lažje je bilo že iz vidikov, da sem bila ob pisanju tretjega romana že podrobno seznanjena tako s postopkom samoizdaje oz. samozaložništva, in da sem imela na voljo živ vir informacij. Nekaj dilem pa se je pojavilo pri virih – kako jih navajati, komunikacija z avtorji ipd. V leposlovju navajanje virov sicer ni v navadi, ampak vsakršna uporaba določenih informacij, ki v javnosti prej še niso bile objavljene – tudi v fiktivne namene – zahteva, da izvor teh informacij ustrezno in v skladu z željami avtorja tudi navedeš.

Kaj, poleg nadaljevanja trilogije, načrtuješ v prihodnje?

Glede pisanja imata prednost prihajajoča dela trilogije Zlato listje v snegu, v precej oddaljeni prihodnosti pa načrtujem nadaljevanje Toskanskega speva. Na splošno pa zaključek študija, zaposlitev nekje na področju slovenistike, slej ko prej potem tudi družina – vse odvisno od tega, kam me bo odpeljal življenjski tok.

Kaj bi svetovala mladim, ki si želijo pisati, izdati roman, pa ne vedo, kje začeti?

Svetovala bi jim naj začnejo pri zgodbi. Najprej naj sami pri sebi razčistijo, v kakšni formi želijo pisati ter ali želijo pisati zase ali želijo končen izdelek deliti z javnostjo. In če ta želja po javni objavi obstaja, naj delajo na svojem projektu pisanja – pa naj gre za roman, prozo ali karkoli drugega. Dokler pišejo, naj ne razmišljajo o izdaji – to bo izziv za čas, ko bo zgodba že dokončno napisana – in to tako, kot je treba.

Mladi pisatelji naj si najdejo testne bralce, ki jim bodo v branje dali svoje delo, ki je že lektorirano. Po možnosti naj ti beta bralci ne bodo njihovi znanci. Lahko so celo popolni neznanci, ki bodo verjetno podali bolj iskreno mnenje o prebranem – izključno dobre kritike namreč niso najboljša popotnica. Mladi pa se morajo vseeno zavedati, da bo njihovo delo ob vseh slabih kritikah, na katere bodo naleteli, še vedno njihovo in ga naj nato popravljajo izključno po svoji presoji.

Ko je delo enkrat že izdano, naj se skušajo čim bolje približati bralcem – ne glede na to, če bodo izdajali pri založbi ali v sklopu samozaložbe. Opažam, da nekega stika med avtorji in bralci v zadnjem letu in pol več ni – verjetno tudi zaradi korone. V zadnjem času na primer tako niti ni podpisovanj knjig v knjigarnah.

Poudarila bi, da naj se resnično potrudijo na tem stiku z bralci, pa ne samo v času izdaje knjige, ampak tudi sicer. Naj se nekako angažirajo, na primer na Facebooku, in povežejo z ljudmi, saj se ta nota zelo izgublja. Kot sem pa že rekla – dokler bodo pisali, naj pišejo za svojo dušo in naj se ne obremenjujejo z ničemer drugim. Ko bo delo enkrat napisano, pa naj za njim tudi stojijo.

Evina literarna dela lahko najdeš v številnih knjižnicah po vsej Sloveniji. Starejša romana, Njena Pot in Toskanski spev, pa celo v obliki zvočnega zapisa. Prvo izdano delo, Njena Pot, je že razprodano, Toskanski spev in najnovejše Zlato listje v snegu pa lahko še zmeraj naročiš na Facebook strani ali spletni strani avtorice.

Sara VOCOVNIK
Nejc VEHOVEC
Nejc VEHOVEC