23. Prekmurska gibanica
Portret študentaSpekter

Portret študentke: Eva Kurnik, vztrajna pisateljica rokopisov

"Ves svet je pred mano," so besede, ki jih mladi pogostokrat slišimo, pa vendar premalokrat ozavestimo. In so besede, s katerimi se začne prolog Toskanskega speva, še sveže dišečega romana 22-letne avtorice Eve Kurnik, ki s svojo vztrajnostjo dokazuje vero v navedene besede.

Strastna ljubiteljica knjig, slovenskega jezika, mačk in več kot očitno tudi Toskane ima na knjižnih policah že kar dva avtorska romana. O njuni snovi je sanjala, podrobnosti pa preslikala iz vsakdanjega življenja, pojasni uvodoma: “Seveda jih potem predrugačim – nič ni biografsko, nič ni avtobiografsko. A neki navdih črpam tako iz sanj kot iz realnosti.” Prvo knjigo je izdala ob zaključku srednje šole, kot študentka slovenistike na mariborski filozofski fakulteti pa je nedavno v tisk spravila še drugo.

Poudari, da ji je romaneskna forma precej bližje kot kratkoprozne ali poetizirane oblike, vendar pa ji ta usmerjenost ne dela ravno usluge. Zaradi cerebralne paralize se namreč spopada z moteno grafomotoriko, kar pa pravzaprav dodaja prav poseben pridih: njene zgodbe se kujejo v rokopisih. “Upam si trditi, da sem ena redkih slovenskih avtoric, vsaj mlajše generacije, ki pišem na roko.”

Premalo časa, prevelik trg

Svoj kriminalno-ljubezenski prvenec Njena pot je izdala kot maturantka Srednje ekonomske šole Maribor, a zgodba, v kateri se prepletajo družinske travme in skrivnosti, se je razvijala že od njenih osnovnošolskih časov. Seveda pa ne gre mimo misli, da je nastajala v letih, polnih intenzivnih sprememb, ki jih posameznik doživlja. Kaj šele pisec. “Spremembe so se na razvoju vsebine odražale predvsem v prvem delu, ki sem ga pisala kot najstnica. Če bi danes ponovno pisala tiste družinske prepire, mislim, da bi bili precej manj napeti,” pojasni z nasmehom in doda, da je roman kljub njeni takratni starosti namenjen zrelejšim bralcem.

“Za Njeno pot so me navdihnile sanje, te sem takoj naslednje jutro zabeležila. Tako snov izhaja iz sanjskega sveta, vse možne podrobnosti pa sem dodajala v nadaljnjih petih letih.” In medtem ko se je soočala z omejenim časom, prevelikim knjižnim trgom in zasedenostjo založb, je začela raziskovati pot samozaložništva.

Veliko avtorjev je obremenjenih s časovnimi pritiski, nekateri pa se pravzaprav bojijo, da bi knjigo izdali prehitro, torej ko še ni pripravljena. Kakšne občutke pa si sama doživljala ob izdaji prvenca?

Ti občutki so bili precej zmedeni, ker sem bila resnično časovno obremenjena. Ne v smislu končanja knjige, ta je bila že gotova, ampak v smislu izdaje. Pri predmetu projektni menedžment smo dobili nalogo, da organiziramo neki praktičen dogodek, in tako sem morala v petih mesecih izdati knjigo, ki je bila zgolj lektorirana. Ni pa imela naslovnice, založnika, ničesar. To je kar natrpan časovni rok.

Na kakšne ovire pa si naletela, da si se odločila za samozaložništvo? Kaj je pri tem predstavljalo največji izziv?

Za samozaložništvo sem se odločila ravno zaradi časovne stiske. Če te kakšna založba sploh vzame, pa je slovenski knjižni trg tako zelo natrpan, da traja vsaj eno leto, da ti knjigo spravijo na police. Jaz pa sem imela pet mesecev. Prva ovira je bilo iskanje oblikovalca naslovnice in preloma, a to se je relativno hitro rešilo. Naslednje vprašanje pa je bilo, na kak način sploh prodajati knjigo, da bo prav tudi davčni upravi. Kot srednješolka nisem smela odpreti s. p., med ekonomisti ni bilo enega človeka, ki bi mi znal povedati, kaj narediti v tej smeri.

Ta pot je bila videti tako, da sem se najprej skušala obrniti na učitelje slovenščine, ki pa s tem niso imeli izkušenj. Nihče ni imel pojma o ničemer, še najmanj pa jaz, ki sem to potrebovala. Na koncu mi je preko elektronske pošte največ informacij ponudila Milena Miklavčič (op. avt.: pisateljica, novinarka in publicistka) in tako je ostalo le še iskanje oblikovalca naslovnice in preloma.

Težava samozaložništva pa je tudi v obsegu promocije. Kako se sama soočaš s slednjim?

Pri Njeni poti sem imela res zelo slabo promocijo. Še do pred kratkim sem se štela v skupino ljudi, ki so cepljeni proti Facebooku, ker sem pri ogromno vrstnikih in tudi starejših videla odvisnost in pomanjkanje pristnega stika … In sem se zaklela, da ne bom imela profila zgolj za promocijo knjige. A kje jo potemtakem promovirati, če kot samozaložnik nimaš hiše, ki bi stala za teboj? No, sedaj imam Facebook in da, študentsko življenje ti včasih pohodi nekatere principe. Skratka, nekaj promocij sem doživela s pomočjo članka v časniku Večer in na spletni strani srednje ekonomske šole. Sama sem klicala v knjižnice, a so se zaradi pomanjkanja denarja redke odločile za knjigo. Seveda pa so mediji pri tem nekaj najlepšega – tako tiskani kot elektronski.

Seveda, saj jih uporabljajo tudi založbe …

Da, seveda. Saj pametno. Ampak samozaložniki pa smo obsojeni na to, da pridemo težje do njih.

Če se ustaviva pri knjižnem trgu; kako pa bi sama ocenila bralne navade slovenskih oziroma mariborskih študentov?

To je težko vprašanje. Že ogromno študentov slovenistike bere zgolj zato, ker mora. In bere to, kar mora. Včasih gledam in se vprašam, zakaj so se sploh odločili za ta študij. Kako je drugače, ne vem. Moram pa reči, da je branje v osnovni šoli zelo nizko, tudi v srednjih šolah ni dosti boljše. Zelo učinkovito se mi zdi, da že v nižjih razredih ponudijo domače branje in bralno značko … Nekaterih se to prime, drugim se morda knjige, ki so nekako vsiljene, zagnusijo. Žalostno je tudi, ko smo pri uri slovenščine morali na glas brati, pa nekateri niso znali niti normalno črkovati – in to sedemnajst-, osemnajstletniki. Hkrati pa se jim je zdelo to še smešno.

Torej ne moreva govoriti niti o pomanjkanju bralnih navad, temveč že o sami težavi v pismenosti?

Da, res je, na žalost. Nekateri so res knjižni molji, ampak morda se ravno zaradi primerjave z njimi zdi tudi primanjkljaj toliko večji med tistimi, ki se knjige ne pritaknejo.

Kaj potem to pomeni za družbeno prihodnost?

Veš kaj, naj nekaj omenim: nekateri ne berejo slovenskih knjig, berejo pa tujejezične. Morda v nekoliko manjšem obsegu, a še vseeno več kot slovenske. Glede na to, da smo majhen narod in je že pismenost tako ali tako slaba, prihodnost slovenščine ni tako svetla. Angleščina je na žalost veliko bolj zastopana v bralnih navadah Slovencev kot naš materni jezik. Vsaj tak občutek imam.

Imaš občutek, da se s tem spreminja tudi vsa mentaliteta?

Da, ta jezik se povsod vriva. Bojim se, da ga bomo prav vsi narodi, morda še ne v naših časih, v času naših vnukov pa že, zagotovo bolj obvladali kot nacionalne jezike. Upam, da tega ne bom doživela.

Torej sama uživaš v slovenski produkciji? Katera pa ti je najbližje?

Različni avtorji različnih obdobij. Imam kar razvejan okus: od Ivana Tavčarja in Zofke Kveder do Bogdana Novaka … So pa zdaj vedno bolj popularni nekateri slovenski samozaložniki, sicer ne vem, kam vse sega ta popularnost … Nekatere naše slovenske avtorice so odlične, velika škoda je, da delajo v samozaložbi. Čeprav je to včasih posledica svobodne odločitve, spet drugič pa, tako kot v mojem primeru, ne najdejo založniške hiše. Pri tem bi izpostavila Leo Jerančič.

Od tujih pa rada berem recimo Harukija Murakamija, kakšne ruske klasike ali pa posežem po kaki dobri stari kriminalki, kot jih je pisala Agatha Christie …

Posegaš tudi po poeziji?

Odkrito povedano: toliko, kolikor moram. Nisem ravno ljubiteljica, raje jo poslušam, kot berem. Gre za kar negativno lastnost, ki jo bom skušala odpraviti. Nisem človek, ki bi pisal na kratko. Težje napišem novelo kot osnutek romana.

Torej ženska romanesknih form. V nekem intervjuju sem zasledila, da si od nekdaj sanjala o študiju slovenistike. Kako danes komentiraš svojo nekdanjo željo, ko si že krepko v študijskih obveznostih?

Ta želja se ni spremenila, a se mi ni niti sanjalo, da je slovenščina tako obširna. Nikoli nisem obžalovala te odločitve in mislim, da je tudi ne bom … Študij je v marsikaterem pogledu ne zgolj izpolnil, temveč tudi presegel moja pričakovanja.

Videti pa je, da te cerebralna ne ovira kaj dosti pri doseganju ciljev. Če te smem kar neposredno povprašati: kako pa se na študijski poti soočaš z ovirami, ki ti jih zadaja motnja? 

Največja vidna posledica so težave z grafomotoriko in pisanje oziroma tipkanje seminarskih nalog. Tipkam lahko samo dvoprstno, zato sem morala zaradi ogromne količine seminarskih nalog preiti z računalnika na tablico, na kateri se besede same izpisujejo. Sicer pa ni večje ovire: profesorji so pri terenskem delu razumevajoči, seminarske naloge pa mi uspe natipkati v predvidenem roku – s tem še ni bilo težav. Včasih zamudim na kakšno uro, ko čakam na zabasano dvigalo fakultete, a to je le del življenja.

Greva na Toskanski spev, ki še diši po svežem in je ponovno izšel v samozaložbi. Bi morda malo namignila našim bralcem, kaj jih čaka, če ga primejo v roke?

Čaka jih družinska in ljubezenska zgodba, v kateri so močno poudarjeni človeški odnosi. Zopet jih čaka nekaj šestdesetih in sedemdesetih let, tokrat z ozadjem Titove Jugoslavije, vsaj do neke mere. Za nekaj časa se bodo preselili tudi v Toskano – na sonce in dišeč zrak. V italijansko kulturo, prehrano, glasbo in utrip.

Glede na to, s kakšnim nasmeškom opisuješ Toskano … Ti je posebej priljubljena pokrajina?

Da, rada bi jo še kdaj obiskala za dlje časa in jo v lastni režiji raziskala. A za zdaj se moram še posvetiti študiju.

Bi lahko rekla, da sta bila nastanek in izdaja Toskanskega speva – v primerjavi s prvencem – precej lažja ali še zahtevnejša?

Neprimerno lažja. Pri tem je svoje naredil tudi Facebook … Lektorice ni bila težava najti, oblikovalke tudi ne. Kar zadeva davčno, pa sem že tudi vse vedela …

Kaj pa vsebinski pritisk? Nekateri avtorji pripovedujejo, da jim je težje izdati knjigo po prvencu …

Vsebinski pritisk v smislu, da bi ljudje nekaj pričakovali, ni bil prisoten. Preprosto zato, ker Toskanski spev ni nadaljevanje Njene poti – na koncu romana se sicer pojavijo nekateri liki iz prvenca, a lahko se bereta samostojno. Samozaložnika pa tako pozna premalo ljudi, da bi bil pod večjim pritiskom. Da pa bi sama čutila neko zadrego in se ne bi čutila sposobno ustvariti še ene zgodbe, pa se k sreči tudi ni zgodilo.

Glede na to, da si težave, ki jih prinaša hiperprodukcija, že okusila – kako ocenjuješ prihodnost pisateljskega poklica? Bo (ali pa je morda že) našel ta pot na druge platforme?

Odvisno od pisateljeve dosedanje kariere. Če si je do danes uspel ustvariti ime, ima prihodnost zagotovljeno. Če sam ne vidi v Sloveniji neke prihodnosti, bo šel na Amazon ali pa najel prevajalca in skušal prodreti na tuje trge. To je zdaj spet odvisno, ali gre za samozaložnika ali nekoga z založnikom. A dokler obstaja ljubezen do slovenske besede, tudi prihodnost takšnih ali drugačnih pisateljev, pesnikov, dramatikov ne bo črna. Mogoče ne bo tako svetla, kot bi lahko bila, a črna kot noč tudi ne bo.

Kaj pa bi sama svetovala mladim avtorjem, ki želijo stopiti na pot izdaje svojega avtorskega dela?

Za začetek: dokler pišejo, naj ne razmišljajo o izdaji. Naj zgodba nastaja spontano, brez kakršnihkoli pritiskov. Ko pa bo zgodba enkrat spisana, pa se jim naj tudi ne mudi. Naj najprej poskrbijo za dobro lekturo – kakršnokoli besedilo bodo dali v javnost, naj bo v celoti lektorirano. Tudi to je odraz pisatelja in neko zagotovilo, da bodo tudi naslednje knjige kakovostne. Potem pa odvisno, ali se bodo podali na pot samozaložnika ali bodo imeli podporo kakšne založbe. V prvem primeru jih bo čakalo toliko več dela, pri založbi pa jim bo marsikaj olajšano. A bodo zato morali tudi kakšno odločitev prepustiti drugim. Naj sledijo svojim sanjam, naj se ne bojijo in naj se ne zgodi, da se bo na koncu tipkopis besedila valjal po policah samo zato, ker ne bodo imeli poguma, da bi ga komurkoli dali v branje.

In kako premagati ta strah?

Odkrito povedano težko odgovorim, ker ga sama nisem čutila. Nisem načrtovala izdati niti Njene poti. Od začetka srednje šole sem poslušala, naj roman spišem do konca in ga predstavim na maturi. A jaz sem mislila, da bom predstavila zgodbo, ne knjige … Pri drugi pa sem že imela toliko samozavesti in podlage, da prav tako ni bilo neke treme.

Se ti morda porajajo že kakšne nove ideje ali pa celo osnutki za naslednje delo?

Da, naslednje delo je že v povojih. Prvih nekaj poglavij, ki si še ne sledijo po vrsti je že napisanih. A trenutno sem v časovni stiski, morda se bom naslednje poletje začela ukvarjati z njimi in morda že leta 2021 izdala še tretji roman.

 

 Barbara MASTNAK
Nejc VEHOVEC
ikona snemalec Nejc VEHOVEC

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close