KulturaSpekter

Forma viva – 3. del: Na potepu od medicinske do zdravstvene

Naj vas v tej številki zapeljem še na potep po desnem bregu Maribora, ki ga prav tako krasijo ogromna ali malo manj ogromna betonska kiparska dela mednarodnega simpozija Forme vive, na katera sem opozorila že v prejšnjih dveh izdajah Spektra.

Forma viva je slovenski mednarodni simpozij, ki se je vse do konca šestdesetih let odvijal v več slovenskih mestih. V Mariboru je med letoma 1967 in 1986 potekal kar šestkrat (v letih 1967, 1970, 1973, 1977, 1983 in 1986). Sodelovalo pa je kar 19 kiparjev iz petih evropskih držav, Združenih držav Amerike in Japonske. Vseh 19 skulptur pa pomembno sooblikuje mariborski prostor, zapisuje umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017).

Ko od medicinske fakultete pot nadaljuješ mimo Urgentnega centra Maribor, se ob ogromnem kompleksu skriva …

FORMA VIVA. Šober Popović

… kiparsko delo srbske umetnice Jelisavete Šober Popović (1923–2009), naslovljeno Jedro. Delo meri 200 x 60 x 170 centimetrov, spominja pa na zgornjo polovico človeške figure, ki ima roki dvignjeni nad glavo in tudi sklenjeni v polkrogu. Zaradi bližine bolnišnice in asociacijo na človeško figuro s sklenjenimi rokami lahko delo interpretiramo tudi kot prispodobo prošnje in upanja. Marjeta Ciglenečki (Acta Historiae Artis Slovenica, 2017) piše, da je bila umetnica rojena v Mariboru, nato pa je študirala in živela v Beogradu.

Leta 1950 je na Akademiji za likovno umetnost študij zaključila in leta 1951 postala članica Združenja likovnih umetnikov Srbije. Na mariborski simpozij se je prijavila že prej, leta 1970, vendar je bil njen predlog zavrnjen. Že takrat je izrazila željo po delu v betonu, s katerim je že imela izkušnje. V vlogi (prijavi) za simpozij v letu 1983 je tako priložila fotografije in razstavni katalog, v katerem se sta odražala njeno zanimanje in poglobljenost organskih oblik z intenzivno notranjo dinamiko. Zanimala se je tudi za ženske figure in živali, ki pa jih je kdaj tudi transformirala v grozne pošasti. Zaradi manjših dimenzij kip ob ogromnem bolnišničnem kompleksu žal ostaja rahlo spregledan.

Ko prečkaš Magdalenski park in se sprehodiš ob II. gimnaziji Maribor, lahko na ploščadi pred njo občuduješ …

FORMA VIVA,, Vlasta Zorko

abstrahirano Verigo II, ki v višino meri 480 centimetrov in v širino 230. Gre za delo slovenske kiparke Vlaste Zorko Tihec. Idejno izhodišče je struktura verige, samo delo je sestavljeno iz več kosov, ki se med seboj prilagajajo in segajo v višino ter se proti vrhu tudi ožijo. Kosi verige se proti vrhu v formi tudi rahljajo, s čimer je kiparka dosegla tudi elemente praznine, piše Marjeta Ciglenečki. Delo pa nosi tudi avtoričino simbolno opozorilo, saj kaže na upor iz druge svetovne vojne. Skulptura je postavljena na podstavek, ki nosi napis: V RODOV VERIGO JE IME VKLESANO / HEROJU MILOŠU ZIDANŠKU 1970 / V. TIHEC. Dr. Marjeta Ciglenečki navaja posebnost nastanka, saj so mestne oblasti želele spomenik narodnemu heroju Milanu Zidanšku zaradi finančnih težav postaviti prav v okviru simpozija.

Sprva delo Vlaste Zorko Tihec ni bilo namenjeno narodnemu heroju Milošu Zidanšku.

Tajnik Marjan Vidmar, ki je bil prisoten na seji odbora za postavitev spomenika 26. januarja 1970, se je z idejo strinjal, vendar kot pogoj postavil material – beton, ki je bil pogoj simpozija. Sočasno se je Vlasta Zorko Tihec s pripravljenimi osnutki prijavila na simpozij. Branko Leskovar, ki je bil zadolžen za organizacijo simpozija, se je s kiparko srečal 12. junija istega leta in si ogledal makete. V poročilu Vidmarju je navedel maketo Veriga II in dodal njeno fotomontažo na travniku ob šoli.

Pri kiparki se je dobra dva tedna kasneje osebno oglasil tudi Marjan Vidmar zaradi pogojev dela. Pri tem je zahteval projektiranje, ki ni preveč zahtevno in je v skladu z izvedbenimi in tudi finančnimi zmožnostmi podjetja Stavbar. Postaviti so ga želeli pred gimnazijo – ali tik ob vhodu ali pa na nasprotni strani njene ploščadi.

Na križišču Titove in Ulice Pariške komune na zelenici pred stanovanjskimi bloki zlahka opaziš …

Forma Viva, Masami MASUDA

… 580 centimetrov visoko in 360 centimetrov široko skulpturo japonskega kiparja Masamija Masude (1944), imenovano Človečnost (Ansokubi), ki krasi zelenico že od leta 1970. Komaj 26-letni kipar je prvič delal z betonom in tako projektiral tako velik objekt. Svoja dela razstavlja že od leta 1963, diplomiral pa je štiri leta kasneje na akademiji za likovno umetnost Masashino Tokiu. Leto dni pred sodelovanjem na simpoziju je tudi prejel nagrado na vsakoletni razstavi Kohdô Bijutsu Kyôkai, ki je bila ena izmed največjih japonskih umetniških skupin.

V prijavi na simpozij je priložil nekaj fotografij svojih del, ki so bila iz lesa. Skulptura Človečnost je izdelana iz temnejšega sivega betona, dr. Marjeta Ciglenečki piše, da se stroge ravne in vijugaste mehke linije združujejo v zapleten organizem, ki je odlikovan s popolnimi izpeljanimi robovi in zglajeno površino. Sama kompozicija je izrazito dvodelna: spodnji del je zasnovan strožje in simetrično tako s pravilnimi pravokotnimi oblikami kot tudi valovitimi deli, medtem ko je zgornji del kipa skupek valujočih in stran segajočih oblik, ki delujejo igrivo in omehčajo spodnji del.

Na zelenici ob Frankolovski cesti pred znamenitim stanovanjskim blokom Bumerang vidiš …

Forma viva, Takeshi KUDÔ

skulpturo, naslovljeno Pogovor s steno, ki jo je izdelal japonski kipar Takeshi Kudô (1937). Na akademiji za likovno umetnost v Tokiu je diplomiral leta 1964, dve leti kasneje pa postal docent. Njegovo delo meri 260 centimetrov v višino in 190 v širino, Maribor pa dopolnjuje vse od 1967. Avtor je v betonu ustvarjal še pred prihodom v Maribor, njegova betonska dela pa so v več mestih, in sicer v Hirošimi, Čigasakiju, Tokiu, Sayani in Senri. Fotografije Kudôjevih del, piše dr. Marjeta Ciglenečki, je na sedež Forme vive poslalo Združenje japonskih umetnikov, ki je na evropskih simpozijih skrbelo za izbor kiparjev. Vsa njegova dela so v formi primerljiva z mariborskim, vendar pa je Japonec poudarjal predvsem višino in dvodelno zasnovo, ki asociira na eksplozijo atomske bombe.

Tudi skulptura v Mariboru deluje eruptivno, v svoji krožni zasnovi se širi in viša ter deli na dvoje, kljub temu pa ostaja izjemno kompaktna. Tako kot v njegovih drugih delih je tudi v tem možno prepoznati falično formo, ki v samem vrhu spominja na izbruh.

 

 Martina FRANGEŽ
 Martina FRANGEŽ

Ostale prispevke Forma viva lahko najdeš na naši spleti strani.

Sorodni članki

Back to top button