Izziv sprejet: mesec brez nakupovanja plastike

Si se v trgovini kdaj zavestno odločil, da izdelka ne boš kupil samo zato, ker je plastičen ali tako pakiran? Si kdaj pomislil, da bi s seboj v trgovino prinesel posodo in kupil kaj iz rinfuze?

Ideja za mesec brez nakupovanja plastike se mi je porodila ob spremljanju protestov mladih za podnebno pravičnost, ki so opozorili, da bo planeta, kot ga poznamo, kmalu konec, če ne uvedemo drastičnih ukrepov. Čeprav sem na začetku imela občutek, da kot posameznica ne morem veliko storiti, pa sem kmalu ugotovila, da lahko z zgledom, znanjem in opozorili vplivam tudi na druge, zato sem se odločila, da se za en mesec odpovem nakupovanju plastike. Ker živim v stanovanju skupaj s fantom, sva se izziva lotila oba in količino mesečno pridelanih odpadkov zmanjšala na minimum.

Vsak začetek je težak

Na začetku me je motil čisto vsak plastičen izdelek, ki sem ga našla v stanovanju. V nekem trenutku sem želela v koš zmetati čisto vse, kar ni iz trajnostnih materialov, in kupiti lesene, steklene ali tekstilne izdelke za večkratno uporabo. Ker bi na tak način pridelala le še en velik kup plastičnih odpadkov in hkrati izpraznila denarnico, sem morala postaviti nekaj osnovnih pravil.

1. Ne kupuj ničesar, kar je plastično ali v plastiko zapakirano.
2. Ohrani in do konca uporabi plastične izdelke, ki jih že imaš. Nato jih nadomesti s trajnejšim in okolju prijaznejšim materialom.
3. Dovoljene so stvari, ki jih že imaš in so pakirane v plastiki.
4. V trgovino pojdi s svojimi vrečkami, kozarci in posodami.
5. Biorazgradljive vrečke ne štejejo.

S postavljenimi pravili sem se lahko lotila prvega tovrstnega nakupa in se kmalu znašla pred veliko težavo: kje v Mariboru sploh lahko tako nakupuješ? In še pomembneje, kaj bova ta mesec jedla? Priznam, na začetku sem pomislila, da se to pač ne da in da je najbolje, da kar odneham. A ker mi ponos ni dovolil opustiti izziva, sem zavihala rokave in začela na spletu brskati za trgovinami brez embalaže. Kmalu sem na strani Ekologi brez meja našla zemljevid trgovin zero waste. Zemljevid mlekomatov in nekaj blogerk, ki živijo življenje brez odpadkov. Ugotovila sem, da tudi v večjih trgovskih centrih dobiš izdelke na rinfuzo. V Mariboru se je pravkar odprla prva trgovina zero waste in da bo odslej tržnica moja najboljša prijateljica.

Kaj bom jedla?

Opremljena s seznamom trgovin, vrečkami za sadje in zelenjavo, posodicami za rinfuzne izdelke in veliko optimizma sem se odpravila po nakupih. Brez težav sem lahko kupila osnovna živila, kot so moka, sladkor, sol in drobtine, saj so pakirana v papirnat ovoj. Težje pa je bilo najti kakršnokoli predelano hrano, ki ni v plastični embalaž. Po testenine sem se odpravila v Zeleno japko in Mlinarčka, kjer jih je možno dobiti na rifuzo. Najtežje se je bilo odpovedati sladkarijam. Ki sem jih nato nadomestila s sadjem in oreščki, oblitimi s čokolado, ki jih lahko na rinfuzo kupiš v večjih trgovskih centrih.

Ker prihajam s kmetije, me z mesom zalagajo starši, a tudi v mesnici bi ga spakirali v vašo posodo. Sicer pa sem ga večinoma skušala zamenjati z zelenjavo. Ne le da sem se izognila plastiki, z domačo hrano sem poskrbela tudi za to, da so bile sestavine lokalne.

Tudi pijača mi ni delala težav. Že prej sem bila vajena s seboj nositi tudi svojo plastenko, v katero sproti natakam vodo iz pipe, ki je v Sloveniji odlične kakovosti. Mleko iz tetrapaka sem zamenjala za domače mleko iz mlekomata. Mlekomat je na mariborski tržnici, tam pa kupila še sir in jogurt v stekleni embalaži.

Čistila na rinfuzo

Dokler ne raziščeš možnosti, ne veš, da lahko mnoge plastične izdelke zamenjaš s takimi iz lesa, blaga ali drugih materialov. Dober primer so kovinske britvice, ki uspešno nadomestijo tiste plastične za enkratno uporabo ter drastično zmanjšajo odpadno embalažo. Ali pa mila, šamponi in detergenti za posodo v obliki trdih kock. Lesene zobne ščetke, zobna krema v stekleni posodici ter čistila in pralna sredstva na rinfuzo. Ta so na voljo v trgovini zero waste Zelena japka, v kateri najdeš tudi mnogo zgoraj omenjenih izdelkov, lahko pa jih kupiš tudi na spletu.

Tudi na Lampiončkih gre brez plastike

Brez plastike sem uspešno preživela tako Škisovo tržnico kot tudi Lampiončke. Na oba dogodka sem prinesla svoj kozarček, kamor so mi natakarji brez težav natočili pijačo, če pa sem si zaželela špricar ali pivo, pa sem lahko mirne volje kupila pločevinko. Poskušala sem se izogibati tudi plastičnim stvarem, ki so jih kupili drugi, in tako zavrnila ponujen čips, čokolado ali sok iz plastenke. No, včasih si res nisem mogla pomagati in sem z nekoliko slabo vestjo vzela pest bombonov.

Na Škisovi tržnici so se mi pri večkratni uporabi kozarčka pridružile tudi prijateljice, ki sem jim razložila, zakaj in na kak način se izogibam plastiki. Pri izzivu so me pravzaprav podpirali vsi, ki so zanj vedeli, vendar nihče ni storil koraka naprej in se zavestno odpovedal nakupu plastike. Še vedno se večini zdi tak način nakupovanja dolgotrajen, nemogoč in naporen.

Organizacija in načrtovanje sta ključnega pomena

In po eni strani tudi je. Za nakupovanje sem ta mesec porabila veliko časa, truda in volje, saj sem morala pred vsakim obiskom trgovine imeti vsaj približen načrt, kaj se bo ta teden znašlo na krožniku. Jedilnik sem morala prilagajati sezonski ponudbi zelenjave na tržnici in recepte večkrat poiskati na spletu. Ko je nečesa zmanjkalo, nisem mogla kar na vrat na nos planiti v trgovino in s police vzeti tisto, kar je bilo najbližje moji roki, ampak sem morala najprej najti alternativo plastičnemu izdelku, nato preveriti, kje ga lahko dobim, in trgovino obiskati s svojo posodo. Sem pa proti koncu meseca že razvila rutino in seznam izdelkov, ki jih najpogosteje potrebujem, ter kje jih lahko kupim.

V povprečju sem za posamezen nakup plačala več kot pred izzivom. Predvsem zato, ker je večina izdelkov brez plastike lokalnih, ekoloških in etičnih. Po izkušnjah drugih pa se razlika čez nekaj časa izniči, saj se kmalu naučiš kupovati zmerno ter se izogibati nepotrebni navlaki.

To ni konec

En mesec je za izziv nakupovanja brez plastike gotovo premalo, saj so stvari, kot so vrečke za smeti, šamponi in čistila, zdržale ves mesec in jih (še) ni bilo treba nadomestiti s prijaznejšimi alternativami. A mojega življenjskega stila brez plastike še gotovo ni konec. Velikokrat se sedaj namreč zalotim, da v trgovini močno obsojam tiste, ki plastično posodico jagod spakirajo v plastično vrečko, nato pa za »vsak slučaj« v voziček potisnejo še tri prazne. Ob takih prizorih me kar zmrazi, a najprej moram počistiti pred svojim pragom. Na žalost se nakupu plastike nisem mogla v celoti izogniti, bi pa lahko plastične odpadke, ki sem jih ta mesec pridelala, pospravila v škatlo za čevlje, v kateri bi lahko še vedno ležal eden izmed čevljev. Za primerjavo: pred tem sem v keson vsaj dvakrat na mesec izpraznila veliko vrečo plastičnih smeti.

Tako lahko zaključim, da sem cilj deloma dosegla in da bom (morda le z nekoliko manj strogimi pravili) takšno življenje tudi nadaljevala. Za okolje namreč ni nujno živeti popolnega življenja brez plastike, dovolj je že, da živimo nepopolno.

 Urška KUR
 Pixabay

Članek je bil prvič objavljen v reviji Spekter junija 2019, na spletnem portalu Dostop.si pa 5. julija 2019.