Ne moremo je videti, vendar je tam. Sestavljena iz stotine drobnih delcev plastike, ki se skriva v naši hrani. Med kuhanjem v vroči ponvi se ti (neželeni) delci utekočinijo in pronicajo v hrano. Ko se ponovno shladijo in strdijo, pa jih že zaužijemo. Nevede jih jemo ves čas.
Ti vsiljivci v naši hrani so mikroplastika in nanoplastika, delci manjši od 5 mm oziroma med 1 in 1000 nanometri. Toda kako pridejo v našo hrano? In kaj lahko v svetu, prežetem s koščki plastike, storimo, da zmanjšamo izpostavljenost v naši prehrani?
Kje vse se skriva mikroplastika?
Če si podrobneje ogledamo svojo kuhinjo, bomo dokaj hitro začeli prepoznavati, kje vse mikroplastika vstopa v naše telo. Odlušči se z lopatice, s katero kuhamo zajtrk, izteka iz plastenke za vodo, ki jo damo v nahrbtnik in plava v skodelici čaja na naši mizi. Prav tako je globoko zakopana v hrani, ki jo jemo, vse od mesa, pa celo medu.
Ko jih začnemo iskati, se lahko točke izpostavljenosti mikroplastiki hitro zdijo preobremenjujoče. Pomembno pa je, da je mogoče narediti tudi spremembe, da zmanjšamo količino mikroplastike, ki smo ji izpostavljeni v naših kuhinjah.
Hrana
Mikroplastika se nahaja v sadju in zelenjavi, medu, kruhu, mlečnih izdelkih, ribah in mesu, celo v jajcih.
Študija, ki je vključevala 109 držav, je pokazala, da je bila količina plastike, ki so jo ljudje običajno zaužili leta 2018, več kot šestkrat večja kot leta 1990. Mikroplastika lahko pride v našo hrano tudi na način, ko jo rastline zaužijejo s koreninami, ali pa jo živali zaužijejo s krmo.
Pri nekaterih živilih se je mogoče znebiti dela mikroplastike, preden jo zaužijemo. Pranje mesa in rib lahko zmanjša količino mikroplastike, vendar je ne more odpraviti. Tudi pri drugih živilih je izpiranje nemogoče. Celo sol pogosto vsebuje mikroplastiko zaradi kontaminacije na mestih rudarjenja in predelave. V morski soli pa je ta v veliki meri prisotna zaradi velike onesnaženosti oceanov.
Zmanjšanje količine plastike v prehranjevalni verigi bo zahtevalo več kot le spremembe v naših individualnih kuhinjah. Če bi se količina plastičnih odpadkov, ki onesnažujejo okolje, zmanjšala za 90 %, bi se lahko količina plastike, ki jo porabijo ljudje v najbolj prizadetih državah, prepolovila.
Voda
Ne glede na to, ali prihaja iz pipe ali iz steklenice, je voda še ena pomembna točka izpostavljenosti mikroplastiki. Ena študija je pokazala, da preprosto dejanje privijanja in odvijanja pokrovčka plastenke dramatično poveča količino mikroplastike v vodi, ki jo je vsebovala. Z vsakim privijanjem ali odvijanjem se je ustvarilo 553 delcev mikroplastike na liter vode.
Mikroplastika se pogosto nahaja tudi v vodi iz pipe. Ena od britanskih študij jo je odkrila v vseh 177 testiranih vzorcih iz pipe, pri čemer ni bilo opazne razlike v koncentraciji mikroplastike pri ustekleničeni vodi. Podobne ugotovitve na Kitajskem, v Evropi, na Japonskem, v Savdski Arabiji in ZDA kažejo, da je to svetovni problem.
Če pa imamo možnost, je pitje vode iz pipe morda boljši način za zmanjšanje izpostavljenosti mikroplastiki, če so viri varni.
Kuhinjski pripomočki
Izhodišče za številne jedi je deska za rezanje. Že en milimeter reza ustvari med 100 in 300 mikroplastičnih ali nanoplastičnih delcev. Študija kaže, da naj bi ena vrsta deske, izdelana iz politilena, sprostila med 7,4 in 50,7 mikroplastike na leto. Druga vrsta, izdelana iz polipropilena, pa naj bi sprostila približno 49,5g na leto. Če poenostavimo: 50g je približno toliko kot obilna porcija kosmičev za zajtrk.
Opraskana posoda s premazom proti prijemanju lahko na uporabo sprosti tudi od tisoč do milijon delcev mikroplastike, zaradi česar je še en spregledan vir v kuhinji. Tudi povsem nova posoda sprosti znatno količino nevarnih delcev. Podobno plastične posode za mešanje in mešalniki sproščajo delce z vsako uporabo. Kot varnejša alternativa plastičnim pripomočkom se velikokrat omenja silikon (ki je tehnično bolj stabilen in prenese višje temperature), vendar konkretnih dokazov, da sprošča manj mikroplastike ni.
Kaj storiti s kuhinjo polno plastike?
Seveda nikar nespametno ne zmeči vsega v smeti. Ena od strategij je, da se osredotočimo na predmete, ki kažejo očitne znake poškodb. Na primer, vse kar je očitno strgano, razrezano, zluščeno, skratka vidno poškodovano. Ko predmete menjujemo za nove, pa skušajmo izbrati takšne, ki niso narejeni iz plastike.
Onkraj našega krožnika
Hrana in pijača sta morda najbolj neposreden način, kako mikroplastika pride v naš prebavni sistem, vendar še ni povsem znano, kakšen učinek ima na nas. Dosedanje raziskave o vpivu mikroplastike v našem črevesju na zdravje niso prepričljive, na ljudeh pa je bilo opravljenih malo študij.
Možno je, da večina plastike v nas ne povzroča zdravstvenih težav. Znanstveniki celo menijo, da je mogoče, da se delci lahko naberejo na določenem mestu in so na tem območju interni. Vendar je potrebno poudariti, da niso soglasni o tem, kako dolgo plastika ostane v telesu. Torej mikroplastika, ki smo jo danes že pojedli in popili morda ne bo ostala v našem telesu za vedno. Opazili pa so tudi, da gre vsaj nekaj mikroplasikte, ki jo redno uživamo, ven po naravni poti.
DOSTOP.si / 
