[POD ŽAROMETI]: Ajda, Zala in Gaj pod odrskimi lučmi in v ritmu vsakdana
Pod žaromete so tokrat sedli Ajda, Zala in Gaj, ki pa so "žarometov" pravzaprav že vajeni. Morda ne ravno takšnih, kot jih prinašata kamera in snemanje, pač pa takšnih, ki osvetljujejo gledališke odre.
Ajda Mikša, Zala Stolec in Gaj Herman so člani Kulturno umetniškega društva Markovski zvon. Okej, član društva (takšnega ali drugačnega) je lahko vsak. No, ne čisto. Ajda, Zala in Gaj so kulturniki z dušo in srcem. Predani, zagnani, ambiciozni, strastni, navdihujoči in zabavni.
Kaj pa jih dela tako posebne, da smo jih postavili Pod (tokratne) žaromete? So ljubiteljski gledališki igralci, ki ljubijo oder, odrske luči, gledališke kostume in hektiko pred premiero predstave. Ker pa sta Ajda in Zala študentki, Gaj pa mladi zaposleni, ugotavljajo, da umetnosti ni samo v gledaliških predstavah, pač pa tudi v vsakodnevni organizaciji in usklajevanju študija, dela in gledaliških vaj in predstav.
Za začetek poštar, Županova Micka in Miklova Zala
Ker se Ajda, Zala in Gaj med seboj zelo dobro poznajo in jih povezuje iskriva in globoka prijateljska vez, si lahko predstavljate, kako je izgledalo tisto snemalno nedeljsko dopoldne. V pogovoru smo imeli vse: smeh, petje kar med vprašanji, malo gledanja sem in tja pa razglabljanja in obujanja spominov.
No, za začetek smo se ob prvem ‘resnem vprašanju’ ustavili kar pri spominih. Ajda se spominja, da je želela postati poklicna igralka. Ker jo je študij potegnil čisto v druge vode, je alternativo poiskala v ljubiteljskem gledališču, ki je takrat zelo priročno, zacvetelo ravno v njenem domačem kraju, v Markovcih pri Ptuju. “V prvi predstavi sem igrala Županovo Micko, takrat se je začelo in se še kar ne ustavi,” pravi.
Gaj sicer prihaja iz Lovrenca na Pohorju, neka čudna pota Gospodova, so ga pa z vso silo potegnila v Markovce. “Tako kot pri Ajdi je tudi pri meni vedno bila želja po nastopanju in najprej sem to lahko izživel skozi lik poštarja.”
Zali je bilo gledališče položeno v zibelko in tako je bilo neizbežno, da se je ne dotakne vsaj malo. “Najprej mi ga je predstavila babica, danes je v gledališko dejavnost v Markovcih vključena celotna družina.” In kot naročeno in zelo prikladno njenemu imenu, je kot prvo večjo vlogo upodobila Miklovo Zalo.
Gledališke vaje, ki so same po sebi svojevrstna umetnost
Ajda razloži, da gledališke vaje potekajo vsak ponedeljek zvečer v Markovcih. Ob tem Zala dodata, da je že ujeti termin vaj svojevrstna umetnost. Obe z Ajdo namreč študirata v Ljubljani. Ajda pri tem vse nasmeje s spominom, kako jo je pred nekaj leti režiser prvič videl šele na odru, na premieri predstave, prej pa niti na enih samih vajah. “Sicer izjemen primer, pa smo tudi to izpeljali.” V smehu pa še hitro doda “sicer se tega ne poslužujemo.”
Ker je njihova gledališka zasedba zelo (ampak res zelo) pestra (najmlajši član je bil star 7 let, najstarejši jih štejejo več kot 60) so vaje zelo dinamične. “Je pa takšna dinamika nepopisno dobra. Različne starosti prinesejo različne poglede na gledališče, različne cilje, vseeno pa trud za skupno stvar,” razlagajo.
Če prvih nekaj mesecev potekajo samo bralne vaje, je potem treba dodati še vse premike in memorizirati vso besedilo. Ker gre za ustvarjanje ljubiteljske kulture, poudarijo, da je velikokrat treba poprijeti še za kakšno drugo “delo.” Gaj ob igranju pomaga še pri pripravi in postavitvi odra ter gledališkega prostora, Ajda in Zala skrbita za promocijo predstav. “Treba je urediti ogromno stvari (ki se ne vidijo na odru), da predstava lahko zaživi in potem živi iz leta v leto.”
Ohranjanje kulture ali odklop od realnosti?
Ob koncu pogovora smo z vaj in gledališkega odra ter vseh odrskih prigod, ko so na odru nevede pili kis in nosili kovčke, napolnjene s kamni, zajadrali še na drugo stran odrskih kulis.
Ob vprašanju, kakšen vpliv ima ustvarjanje (ljubiteljske) kulture na mlade, Ajda poudari, da “vztrajanje v njej je naša dolžnost, iz tega pa se razvije ljubezen do tistega, kar ti je bilo dano in da lahko s tem hkrati razveseljuješ ostale.” Zala jo ob tem dopolni, da je pomembno, da jo ohranjajo in živijo vse generacije.
Ne glede na svoja rosna leta se vsi trije zavedajo, kako pomembna je kultura za širšo družbo. Gaj poetično zaokroži, da imajo prav oni “privilegij, da lahko damo ljudem neko sprostitev, jih nasmejemo in jim damo košček nečesa, za kar smo trdo delali.”
“Obisk gledališke predstave je odlična priložnost za sprostitev, hkrati pa priložnost, da se umirimo, odklopimo in vse svoje misli pošljemo daleč vstran,” zaključijo trije mladi (ljubiteljski) igralci.
Rebeka MIKŠA
Dejan ZVONAR / Kaja KRISTOVIČ
Dejan ZVONAR
