KulturaZabava

Večno vprašanje »Kak’ ti vse to rata?« in markovski Poljub za slovo

Vaje, druženje, trdo delo, smeh in solze. Pa še vse vmes. Kako izgleda organizacija ljubiteljske dejavnosti v gledališču in usklajevanje študijskih in službenih obveznosti?

Pogovarjali smo se že o tem, kako bogata je kultura v občini Markovci. V občini, v kateri živi okrog 4000 ljudi, je dejavnih toliko pevskih zborov in skupin, da skorajda vsak prebivalec poje vsaj v enem, če ne poje pa pleše pri folklorni skupini ali pa v plesnih skupinah, kjer plešejo standardne in latinsko-ameriške plese. Če ne poje in ne pleše, pa je v Markovcih v zadnjem času v velikem porastu še gledališka dejavnost. Gledališče združuje vse generacije ljubiteljskih igralcev, vse od osnovnošolcev, dijakov, mladih zaposlenih, celo kak upokojenec se najde vmes. Seveda pa v markovskem ljubiteljskem gledališču ne manjkajo niti študentje.

Letošnji Poljub za slovo

V minulih vikendih se je v Markovcih v središču občine na prostem odvila glasbeno-gledališka predstava Poljub za slovo, avtorja in režiserja Antona Žumbarja. Igro je igralska zasedba začela na noge postavljati že v začetku decembra, najintenzivneje pa so priprave potekale v mesecu maju, ko obležujemo tudi teden ljubiteljske kulture. Ker je maj tako ali drugače mesec poln študijskih in službenih obveznosti, je ob vsem tem v urnik vključiti še gledališke vaje kar svojevrsten izziv. Kako, kje, zakaj in še enkrat kako sta nam zaupala Zala Stolec in Gaj Herman.

»Kak’ ti vse to rata?«

Zala Stolec je študentka prvega letnika Pedagoške fakultete v Ljubljani. Gledališka dejavnost ji je položena v zibelko, ob vsem tem pa živi še za glasbo. In prijatelje. In družino. Aja, pa še malo za faks.

“Kak ti vse to rata? Jaz ‘mam samo faks, pa se ne znam organizirat, pa vedno govorim, da nimam časa za učenje in delo.” To so vprašanja, na katera je morala Zala pogosto odgovarjati. Predvsem, “ko sem jim v nedeljo zvečer rekla, da me v ponedeljek verjetno ne bo na faks, ker imam zvečer pomembne vaje za gledališko predstavo. Ali pa, da grem sredi tedna nazaj domov in se zjutraj vrnem v Ljubljano.” Včasih je zaradi lažje logistike ostala doma še v ponedeljek: “Seveda sem vse, kar sem zamudila na faksu, morala nadoknaditi sama.”

Pa če od faksa ne moreš izostati?

“Velikokrat si izostankov od študijskih obveznosti nisem mogla privoščiti zaradi obveznih vaj. Takrat sem si pač uredila nedeljski prevoz v prestolnico, potem pa v ponedeljek domov – na vaje. Aja, pa seveda v torek zjutraj nazaj v Ljubljano,” je razložila.

Zakomplicirano in utrujajoče? “Seveda sem bila večkrat utrujena in se spraševala Kaj je meni tega treba? Ampak to delam zase, za dušo, za srce, za ekipo, za obiskovalce predstav, za vse, ki jim to pomeni toliko kot meni.”

Poljub za slovo, gledališče, vaje, študenti
Najlepša nagrada … do zadnjega kotička napolnjeno prizorišče

Delati s srcem in s srčnimi ljudmi

Kaj pa je svetla točka vseh logističnih izzivov? “Vračati se v domač kraj, ko imaš polno glavo vsega. Ko pa te na vajah pričaka še ekipa dobrih ljudi in prijateljev, to postane nekaj najbolj enostavnega, prijetnega in sproščujočega! Ob takšni ekipi bi marsikdo opravljal takšne logistične podvige,” še pravi Zala, ob tem pa doda, “kar delaš s srcem, s srčnimi ljudmi in za srčne ljudi, ni nikoli težko”.

Če se tako organizirajo študenti, kako pa se organizirajo mladi zaposleni?

Gaj Herman primarno prihaja iz Lovrenca na Pohorju, neka nenavadna sila pa ga je pred leti potegnila v Markovce. Markovci mu danes predstavljajo, kot sam rad reče “sekundarni dom”. Po končani Višji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru, je Gaj prvo zaposlitev našel v prestolnici. V pisarni Ministrstva za notranje zadeve na področju protokola je opravljal izjemno razgibano delo, ki je včasih na terenu potekalo cel dan, včasih pa je bilo potrebno le nekaj presedetih ur v pisarni.

Kak’ se pa te iz Ljubljane voziš sem pa t’a?

Ugotavljam, da umetnost ni zgolj v literaturi, glasbi, na sliki, risbi ali igri, umetnost je bilo tudi organizirati pot iz Ljubljane do Ptuja in nato do Markovcev na vaje.

Je vsa ta organizacija lahko kdaj zabavna? “Enkrat sva se z botro skoraj skregala, da taxi pa že ne bo hodil po mene in me peljal na Ptuj, kjer me čaka prevoz. Raje se bo zbudila ona in me ob štirih zjutraj na Ptuj odpeljala sama. Nato pa zopet organizirati pot nazaj do Ljubljane, predviditi vse možne zaplete na cesti in pravi čas priti v službo.”

Ob vsem usklajevanju Gaj povzame: “Usklajevati in krmariti med službenimi obveznostmi, vajami in drugimi aktivnostmi je velikokrat terjalo ogromno načrtovanja. Včasih sem se zato spraševal, ali bi morda moral biti arhitekt. Toda kjer je volja, tam je pot. In te je dovolj.”

Pa če plan A ne gre po planu? “Svojevrstna umetnost se je bilo tudi uskladiti z domačimi, kdo kdaj potrebuje avto. Če se je zgodilo, da sem izvisel, mi ni preostalo drugega, kot da poprimem za bilanco kolesa.”

Tako kot Zala tudi Gaj razlaga, da so vsi organizacijski podvigi poplačani, ko prideš na vaje med iskrene in pristne ljudi, ki s humorjem, resnostjo in strastjo do igre iz tedna v teden gradijo ne samo predstavo, pač pa tudi trdno medsebojno povezanost, pripadnost, prijateljstvo in ljubezen.

Kaj pa ko je konec?

“Človek se po odigranih predstavah, ko popusti adrenalin, malce s cmokom v grlu, ozre nazaj na preteklega pol leta priprav, saj vem, da prihajajoči ponedeljkovi večeri ne bodo tako živi, kot smo jih vajeni. Vendar pa verjamem, da se že vsi člani gledališke sekcije veselimo jeseni, ko bomo zakorakali v novo sezono z novim projektom,” še pravi Gaj.

Ja, to pravi Gaj, pol Lovrenčan, pol Markovčan. Po njegovih besedah je moč sklepati, da je pot volje močnejša kot pa katerekoli prepreke, ki ti jih naloži služba ali študij. Oba z Zalo pa sta složna, da vas že zdaj vabita v Markovce na ogled naslednjega gledališkega projekta.

Poljub za slovo, gledališče, Markovci, študenti, vaje
Vija, VAJA, ven, ali ko vaje napolnijo prazne baterije!

In kaj dodati?

Prav nič. Kdor se ukvarja s kakršnokoli dejavnostjo ve, da je na koncu vsaka stresna minuta, prevožen kilometer in težko jutranje vstajanje poplačano. Delovati za ekipo in sestavljati koščke sestavljanke je pač neprecenljivo. Najlepše pa je uživati sad uspešnega skupnega dela.

Rebeka MIKŠA
Rebeka MIKŠA / Kaissa foto

 

Rebeka Mikša

Novinarka

Sorodni članki

Preberi še
Close
Back to top button