Portret študenta

[KNJIŽNI KLUB] Denis Režonja: Čuten literat in mislec, po duši pa roker

Pogosto se zdi, da se privlačijo najbolj nasprotne stvari. Pa vendar ravno nasprotja največkrat sestavljajo najlepše celote.

Takšen je tudi Denis. Čuten literat, pesnik in pisatelj, hkrati pa roker in metalec. Avtor pesniške zbirke Poezije pepela. Kako se združujeta dva nasprotna pola, kaj piše, kaj bere, kako gleda na bralno pismenost in čigave knjige bi se polastil, če bi se lahko?

Prekmurec in vsestranski umetnik

Z Denisom sva se ujela sredi vročinskega vala, na zelo vroče dopoldne. Tudi o njem sem sama pobrskala bolj malo, saj se mi zdi prav, da se mi predstavi in svojo zgodbo zaupa sam. Začel je takole: »Sem Denis. Trenutno sem v drugem letniku magisterija študija slovenskega in angleškega jezika. Sem torej na koncu svoje študijske poti.«

Seveda sva poklepetala tudi o obštudijskih dejavnostih. »V prostem času se ukvarjam s pisanjem. Ob tem se ukvarjam še z glasbo in sem ravno v fazi zaključevanja svojega prvega albuma.« In ne bom lagala, zdelo se mi je precej logično, da se posameznik ukvarja z več vrstami umetnosti, na kar me preseneti z glasbenim žanrom, ki ga izvaja. »Rock, heavy metal, mešanica tega.«

Čeprav se Denis zaveda, da je v Sloveniji precej težko biti samo umetnik pravi, da ga umetniška smer navdušuje in kliče po tem, da bi se z njo ukvarjal tudi poklicno. Kljub temu pa je vesel, da je izbral študijsko smer, ki ga izpopolnjuje, navdušuje in mu predstavlja varno zavetje.

Na začetek

Denis se svojih sramežljivih začetkov spominja še iz časov osnovne šole. »Seveda so to bili bolj klavrni začetki, ampak vsak začetek je pomemben. Poezija me je prevzela v srednji šoli in na faksu. Ko sem poezijo izpisal se znova vračam k tistemu, pri čemer sem začel … K prozi.« Ob tem mi zaupa še, da ga proza vleče v vse žanre. Veliko mu pomeni ‘večžanrskost’, ki jo povezuje tudi z življenjem. »Žanri se izoblikujejo sami od sebe, stvari rad pustim odprte, tako da se žanri prepletajo sami med seboj.«

Glede na študijske smeri, ki jih je izbral, ga je teoretično znanje, ki ga je pridobival v sklopu predavanj o književnosti, pogosto obremenjevalo. »Sploh pri pesniški zbirki, ki sem se je lotil prve, mi je to predstavljalo velik izziv. Namesto, da bi pisal po občutku, me je nekje v ozadju vedno omejevala in lovila teorija. Ko sem to pustil za sabo, sem se lahko znova pustil odpeljati svojemu občutku za jezik in smislu za umetnost,« se spominja pripravljanja svoje pesniške zbirke Poezije pepela.

Denis Režonja, knjižni klub, mladi avtorji
Denisu je do danes že uspelo izdati pesniško zbirko, loteva pa se tudi proze.

Navdihi pomagajo odkrivati strast

Navdiha za pisanje Denisu ne dajejo samo pisatelji. »Lahko mi ga dajo  filmi. Tudi bolj banalne stvari, kot so računalniške igrice.« Seveda pa se pri vsem tem vrača tudi k navdihu, ki ga dobi v realnem življenju. »Ko pišeš je skoraj tako, kot da se vse stvari v tebi kopičijo in kopičijo, ko pa začneš pisati se vse prelije na papir. Šele ko pišem včasih na plan privrejo spomini, ki se jih sploh ne zavedam. In šele potem cenim vse dogodke, ki so se mi zgodili. Vsi me namreč oblikujejo in krepijo in (nezavedno) dajejo navdih,« pravi Denis.

Spodbuda in konstruktivna kritika

Med debato o navdihu, naju je pogovor nezavedno odpeljal v čisto drugo sfero. V knjižnice, k spodbudi in konstruktivni kritiki. »Zdi se mi, da kljub precejšnjemu številu avtorjev ostaja dovolj prostora za vse. Zelo spodbudne so knjižnice, veliko možnosti nam hvala bogu dajejo tudi fakultete,« pravi, ob tem pa se hitro spomni še na eno ‘težavo’.

»Če želimo v Sloveniji krepiti in spodbujati dobro in kvalitetno umetnost, ne moremo hvaliti kar vsega povprek.« Denisu se namreč izjemno pomembna zdi vsaka konstruktivna kritika. »Seveda vsaka pohvala pomeni ogromno, če pa je kakšna stvar še lahko izboljšana, je na mestu sleherna konstruktivna kritika. Le tako bomo lahko krepili slovensko umetnost in jo povzdigovali na višji nivo,« zaključi Denis.

Mladim moramo dovoliti, da izrazijo svoje mnenje o književnosti

Ob koncu sva zavila še v šole in šolski bralni kanon. Oba sva se strinjala, da je bralna pismenost med mladimi precej šibka. In zakaj mladi ne berejo radi? »Vsakemu posamezniku moramo pri sleherni stvari dovoliti, da si izoblikuje svoje mnenje,« začne.

»Šolski bralni kanon bi se v osnovi moral posodobiti, seveda ne na način, da bi s seznama obveznega branja kar črtali vse klasike. Ampak zakaj ne bi prisluhnili mladim? Zakaj se ne bi brale na primer knjige R. R. Martina, zakaj se ne bi spodbujalo branje tistega, kar je mladim všeč? Le na ta način bi tudi skozi šolski sistem lahko mladim znova približali branje,« še razlaga.

Denis Režonja, knjižni klub, književnost
Če se je najprej loteval poezije, ga zdaj vedno bolj vleče v svet proze.

In seveda za konec še …

Z Denisom sva v kratki urici obdelala več aspektov književnosti. Od njegove ljubezni do ustvarjanja književnosti, do tega, koga bi rad nagovoril, dotaknila sva se knjižnic in bralne pismenosti med mladimi. Za konec pa seveda nisem mogla mimo najljubšega vprašanja, za katero platnico svetovne književne klasike bi si želel, da bi nosila njegovo ime. In kot vsakega, sem tudi Denisa malo iztirila.

Po premisleku pa: »To pa je težko vprašanje. Kaj pa vem. Mogoče Dantejeva Božanska komedija. Je poezija, ki je popolna tudi v strukturi,« zaključi.

*Intervju je nastal v sodelovanju s projetkom Knjižni klub, ki ga vodi oddelek za Univerzitetno politiko in izobraževanje Študentske organizacije Univeze v Mariboru. Projekt je nastal kot apel branju, širjenju branja in pisanja med mladimi.

Rebeka MIKŠA
Denis REŽONJA, osebni arhiv

Rebeka Mikša

Novinarka
Back to top button