Snemalec stopi pred kamero zgolj takrat, kadar pomisli, da ima neočiščeno lečo. A ko se ta ugasne, lahko novinarka oziroma novinar osebo, ki jo upravlja, najlažje spozna. Kot sem sama varilca domačega piva, tekmovalca v spustu s kolesom, vodjo gledaliških predstav, študenta medijskih komunikacij in da, avtorja številnih posnetkov. A do intervjuja s snemalcem, katerega pot izza kamere pred njo je resnično kratka, smo morali kar z gondolo.
Kot sodelavca pri Dostop.si sva na raznoraznih dogodkih gulila stole in čakala na tistih pet minut, da posnameva kakšnega organizatorja, nastopajočega ali pa mimoidočega. Nato sva skupno delo nadaljevala, ko sem presedlala na Spektrov uredniški stol in sva začela snemati portrete študentov. Nekje v vsem tem času vmes pa sva od prvih pogovorov o snemalskih tehnikalijah prešla k prijateljevanju. To je postalo jasno, ko mi je en dan v roke potisnil doma zvarjeno pivo in pomežiknil: “Samo za kolege.”
Kamera prvič
Miha Horvat je za kamero prvič stopil v osnovni šoli, ko sta s sošolcem začela snemati smešne posnetke. “A šlo je bolj za samo vsebino oziroma igro. Ker pa mi je bilo igrati nekoliko neprijetno, sem raje dajal ideje, kaj in kako bi se snemalo. Seveda pa nisem imel pomoči, zato sem moral poleg režije še snemati in montirati.” Z igro pa se še ni končalo: preizkusil se je tudi v Gledališču Kulturnega društva Pekre – Limbuš, ki ga vodi Tone Partljič, sedaj pa tam dela kot vodja predstav, medtem ko je letos mladinski skupini pomagal z mentoriranjem in tehnično izvedbo.
Kamera drugič
V srednji šoli je pridobil izobrazbo medijskega tehnika, nato pa se je odločil vpisati na program Medijskih komunikacij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Ker pa je na študiju pogrešal več praktičnega dela, se je odločil poslati prošnjo na spletni portal Dostop.si in začel sodelovati pri več drugih projektih. Tako s ponosom danes izpostavi svoja dokumentarna filma o nezakonitem lovljenju ptic v Sloveniji in o Študentski delovni brigadi. Tovrstno obštudijsko delo, pri katerem ocenjuje, da je najpomembnejša samoiniciativa, mu je dodalo določene delovne navade, pomagalo spoznati “več pomembnih ljudi” in mu marsikje odprlo vrata. Kaj pa je tisto, kar snemalec potrebuje za dober posnetek? “Domišljija in ustvarjalnost. Poznavanje pravil kompozicije in odkrivanje svojega unikatnega stila.”
Po gondoli divji spust s peciklom
Tako smo se končno sončno soboto z magnetofonom in kamero odpravili na vrh Mariborskega Pohorja. Čemu? Ker se je ravno tam na svetovnem pokalu v spustu s kolesom Miha pri šestih letih zaljubil v downhill. V devetem razredu je šele postal dovolj velik in sposoben obvladati kolo, da je začel tekmovati kot mladinec. Po treh letih si je vzel štiriletni premor, nato pa se vrnil na tekmovalno progo, a sedaj v disciplini enduro v kategoriji elite. Tovrsten kolesar mora biti predvsem v fizični in kondicijski pripravljenosti, pojasnjuje Miha, ki je doslej užitke v adrenalinu poplačal z zlomljenima ključnicama. A k sreči ne sočasno.
“Kadar kolesarim za trening, je časa za razmislek na pretek. Razmišljaš o vseh stvareh, ki se ti dogajajo, ki se ti bodo dogajale in tako naprej. Ko pa se spuščaš s kolesom, nimaš časa razmišljati o ničemer drugem in moraš biti pri stvari stoodstotno. Nimaš kaj dosti časa za misli in to te zelo razbremeni. Glavo imaš prazno od začetka do konca.”
Dobro pivo ni hec zvariti
Ravno obratno pa je pri varjenju piva, kjer je časa za razmislek več kot dovolj. “Poleg pa še malo pokušine in kakšna dobra debata,” se zasmeji. No, saj, tudi začelo se je vse skupaj v šali. “Bile se počitnice pred prvim letnikom faksa, ko sva z bratrancem nekaj snemala in v šali omenila, da naslednje poletje bova pa začela variti pivo. In čeprav je bil to le hec, sem se malo poglobil, na spletu pogledal, koliko stane osnovna oprema, in ugotovil, da pa to ni tako drago. Že jutri lahko gremo kupit in pač začnemo delati. Čez tri dni sem poklical bratranca in kar povedal, da bomo varili pivo. In tako smo nekaj mesecev kasneje, ko smo našli ustrezno opremo, začeli.”
Ljubitelj piva, ki je doslej poskusil zvariti kar sedem različnih stilov, prijateljem večkrat postreže tudi s teoretičnimi pojasnili ali pa iz kar 900-stranske enciklopedije o pivu navrže kak zabaven fakt. Tako zaupa, da mora pivovar biti predvsem konsistenten, saj je največji izziv z enim receptom ponoviti rezultat. “Pivo je zelo lahko zvariti, dobro pivo pa precej težje,” pojasni Miha, ki sicer najraje pije lahkoten pilsner, kar bi se morda utegnilo marsikomu zazdeti nenavadno. “Moje mišljenje je, da samo zaradi tega, ker velike tovarne po svetu varijo slab oziroma nekvaliteten pilsner, še ne pomeni, da je stil slab. Stil je odličen. Je tudi eden najtežjih za narediti. Ga je pa tudi najlažje piti. Tista preprostost in osvežilnost … To je najboljše.”
Opremo lahko tako kupimo za drobiž, lahko pa zanjo zapravimo kar precej – kolikor si pač lahko kdo privošči. A kot razkriva, je med domačimi pivovarji vse bolj popularno, da si čim več naredijo sami: “Improvizacija in iznajdljivost.” Izrednega pomena pa je pri varjenju higiena, ki je “v pivovarstvu prav vse”.
V Lizbono po izpit
Domači pivovar, kolesar in snemalec pa se večkrat na kak izlet odpravi tudi kar s kolesom in šotorom. Navadno tovrstne ideje vzniknejo ob spremljanju raznih kolesarjev, ki objavljajo na družbenih omrežjih, a kot smeje pojasni, za to največkrat potrebuješ “pravo družbo in finance”. A slednje je očitno že zbral, saj se čez nekaj mesecev za nekaj mesecev z dekletom odpravlja v Lizbono, kjer bi rad opravil izpit za trenerja gorskega kolesarjenja.
Toda ali je to področje, na katero bi se rad osredinil, ni prepričan. “Idealno bi bilo združiti kolo, kamero in pivo. A za to je še čas. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.”
