PotovanjeSpekter

Maribor – mesto legend in zgodb [II. del]

Kulturna dediščina Maribora je na področju legend in mitov veliko bogatejša od vsem dobro znane legende o pogumnem čevljarčku, ki je rešil mesto pred Turki. Še pred prvimi zametki mesta so krožile različne zgodbe, ki so na zanimiv način razlagale nerazumljeno in tako bogatile zgodovino.

Pravljica o Dravi

Pravljica izhaja iz časov, ko naši pradedje še niso poznali rži in pšenice, Maribor pa seveda še ni niti obstajal. V tistih časih je ob Dravi živel bogat ribič, ki je vse svoje premoženje zaslužil z lovom številnih rib. Nekega dne je hvaležen povprašal Dravo, kako ji lahko povrne, ker mu je pomagala do neizmernega bogastva. Štajerska reka mu je odgovorila, da naj gre daleč po svetu in v daljnih krajih poišče ljudi z belim in rženim kruhom. Velela je, naj ji kupi vsakega po en hlebec.

Ribič se je odpravil na pot in ji v nekih daljnih krajih kupil naročeno. Ko se je vrnil v domače kraje, je prineseno vrgel v Dravo, ki je kmalu začela vse bolj naraščati. Zato je poplavila ves levi in desni breg ob svoji strugi. Ko se je poplava umirila in je voda odtekla, je začelo iz zemlje poganjati polno mladik rži in rumene pšenice.

Dravska roža

Na pohorski planini je živel star drvar, na katerega se je nekoč zrušila skladovnica bukovih drv. Nesrečnež je pred smrtjo naročil svojim trem sinovom, naj doma živijo v slogi. Ob tem je vsakemu podaril sekiro, žago in hlebček kruha. Kmalu za tem so se navkljub očetovi želji odpravili skupaj po svetu. Starejša brata sta mlajšega že takoj opeharila za kruh, na poti pa ga celo oslepila. Očetov duh, ki jih je spremljal, je prosil Boga za pomoč. Ta ga je uslišal in mladeniču povrnil vid. Najstarejši drvar se je sam odpravil na limbuški grad in se je z zlobno graščakinjo pogodil, da ji bo v zameno za poroko prinesel dravsko rožo. Te ni bilo lahko najti, a mu je pri tem pomagal očetov duh. Tako je sin graščakinji prinesel korenino, iz katere bi kmalu zrastla prelepa roža, a ker vanjo ni verjela, ga je dala zapreti.

Srednji sin je po ločitvi šel za splavarja, nekoč se je slučajno znašel na limbuškem gradu, kjer je prosil graščakinjo za službo. Ta mu je dala nalogo, da ubije dravskega zmaja, ki živi na Kačjem otoku. Tudi srednjemu sinu se je prikazal očetov duh. Naročil mu je, naj nastavi vedro mleka, med pitjem pa mu odseka glavo. Sin je upošteval nasvet, vendar njegov načrt ni uspel. Zmaj ga je oslepil in ga nato še ubil. Tudi ta kazen je bila pravična, saj je bil srednji sin tisti, ki je oslepil najmlajšega.

Maribor, legenda, legende, dravska roča, dravi, tri kače, Podvodna dekleta, Radvanjska pastorka in bela žena, Areh

Tretji pa je zaživel kot hlapec volar, za pošteno delo je dobil par volov, ki jih je zamenjal za črna psa. Očetov duh je tudi njemu pomagal z navodili, kako premagati dravskega zmaja. Pri podvigu sta mu pomagala psa, ki sta bila pravzaprav njegova začarana brata. Ko sta se začarana brata pokesala, je postala njuna dlaka bela. Najmlajši pa jima je obljubil, da ju bo pokopal v očetov grob, da bosta tako našla svoj mir. Limbuški grofici je odnesel zmajevo glavo, ona pa mu je zastavila nalogo. Če se želi poročiti z njo, ji mora prinesti zlato kronico kačje kraljice s Kačjega otoka. Najmlajši sin je kljub očetovemu opozorilu šel na Kačji otok, ubil kraljico in ji ukradel krono. S tem se je njegova sreča obrnila. Prej mu je bila naklonjena zaradi njegove poštenosti, zdaj pa je postal morilec in tat.

Kače so ga zato napadle, se ovile okrog njega in ga pogubile v Dravi. Očetov duh je ob smrti zadnjega sina prosil za milost, saj je najmlajši vendarle živel do zadnjega pošteno. Dravska roža se ga je usmilila in mu vrnila življenje, ošabno limbuško grofico pa okamnela. Najmlajši drvarjev sin se je iz mesta vrnil nazaj na pohorsko planino, se poročil in začel nov, srečnejši rod pohorskih drvarjev.

Tri kače

Radvanjski svinjski pastir je vedno pasel svoje svinje na Habakukovi gorici. Ker mu je vsak dan pobegnila najlepša in najbolj rejena svinja, se je odločil raziskati, kam odhaja. Na telo ji je privezal luknjasto vrečo prosa, ki ga je pripeljala na dvorišče nekega hleva, na katerem so ga pričakale tri črne kače. Ena izmed njih ga je ogovorila in mu povedala, da so pravzaprav začarane sestre, ki jih lahko reši zgolj z upoštevanjem navodila. Naslednje jutro se mora trikrat umiti in še pred sončnim vzhodom vrniti na njihovo dvorišče. Rešitelj pa kačjega navodila ni popolnoma upošteval. Zjutraj je zamujal in se je v naglici samo enkrat mimogrede umil z roso. Tako je grozne usode rešil le eno sestro, s katero se je kasneje tudi poročil. Drugi dve pa še danes čakata na svojega rešitelja.

Podvodna dekleta

V Dravi je nekoč živel povodni mož Vodovnik s tremi hčerami, ki so se zaljubile v tri zemeljske brate, splavarje. Vodovnik se je zato poskušal pogoditi s smolniškim drvarjem, očetom slednjih, vendar pa dogovor ni uspel, saj so ti že imeli izbrane neveste. To je Vodovnikove hčere užalilo in tako se je stari drvar kaj kmalu začel zavedati nevarnosti, ki v reki preži na njegove sinove. Maščevalni Vodovnikovi vrtinci so kmalu utopili starejša splavarjeva sinova, na dan poroke najmlajšega pa so se Vodovnikove hčere v dravske vrtince potegnile še mladoporočenca.

Radvanjska pastorka in bela žena

Nekoč je živel radvanjski kmet s hčerjo in pastorko. Prva je bila ošabna, druga pa njeno pravo nasprotje. Kmetu so pogosto na pomoč pri delu priskočile bele žene, ki so odlično poskrbele za živino in brez težav pomolzle mleko. Bele žene, najlepša bitja pod soncem, so prebivale na skritih krajih daleč od ljudi in prihajale na travnate planjave Pohorja.

Kmetova pastorka je na domačiji veliko delala, a je bila večkrat lačna, zato ji je nekoč bela žena, ki je imela nepravičnosti dovolj, prinesla hrano, jo dala spat na mehko pernico in ji podarila bleščečo zlato kronico. Slednje si je poželela tudi kmetova hči, a bela žena naduti zahtevi ni želela ugoditi. Razočarana jo je želela odtujiti pastorki, kar pa je preprečila bela žena: krono je vrnila prvotni lastnici in jo začarala tako, da ji je nihče več ni mogel sneti in jo je ta menda srečno nosila celo življenje, ošabna kmetova hči pa ji je bila do zadnjega nevoščljiva.

Kako so gradili cerkev sv. Bolfenka na Arehu

O zidavi cerkve sv. Bolfenka na Pohorju ter o istoimenskem puščavniku govori več legend. Ena od njih pravi, da je Bolfenka pot slučajno zanesla na senčno stran našega pogorja, kjer je presenečen ugotovil, da na tej strani ne živijo ljudje, niti ni nobene cerkve. V sanjah mu je Bog namignil, naj sklene s peklenščkom kupčijo: ta bo s svojimi pajdaši zazidal cerkev, v zameno pa mu bo puščavnik dal dušo prvega romarja. Bolfenk je storil, kot mu je bilo rečeno, in sklenil pogodbo s hudičem. Ko je bila kamnita cerkev, ki je segala nad visoke pohorske smreke v okolici, zgrajena, je prišel čas, da Bolfenk izpolni svoj del kupčije. Vendar pa je kot zakleto prvi v dograjeno cerkev stopil volk, kar je peklenščka hudo ujezilo, zato še zdaj vsako noč podre kakšen kamen iz cerkvenega zidu in tako v zidu iz dneva v dan zija vse večja luknja.

 

Prvi del članka si lahko prebereš tukaj.

ikona pisec Saša BRDNIK
ikona fotograf Saša BRDNIK

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to top button
Close