23. Prekmurska gibanica
IzobraževanjeSpekter

Mladi bi šli na volišča, če bi jim obljubili Ministrstvo za seks in folkloro

Čeprav mladi niso najlažje osvojljiv del volilnega telesa, so zaradi številčnosti, neobremenjenosti z zgodovino in pogoste neodločenosti priljubljena tarča političnih kandidatov.

Na politični šahovnici 20. in 21. stoletja so ti preizkusili številne nenavadne taktike pridobivanja mladih glasov, ki so se pogosto gibale med privlačno inovativnostjo in neželenim pokroviteljskim odnosom.

Volitve so neločljiv del predstavniške demokracije, s katerim volivci izrazijo svojo voljo in izberejo predstavnike, ki jih bodo zastopali v zakonodajnem in izvršnem telesu oblasti. Kljub pomembnosti volitev se večina držav spopada s perečim vprašanjem upadanja volilne udeležbe. Trend je najbolj očiten med milenijsko in Z-generacijo, ki danes ponekod že predstavljata polovico volilnega telesa. Nekateri raziskovalci politične znanosti so prepričani, da gre za težavo substance – mladi razumejo, kaj stranke ponujajo, in to zavračajo, saj jih bolj kot pripadnost stranki zanimajo posamezni nameni. Isti mladi, ki se volitev ne udeležijo, pogosto postanejo gonilna aktivistična sila velikih protestov, najbolj vidno v šestdesetih letih za civilne pravice in proti vietnamski vojni, najbolj nedavno pa za podnebno pravičnost.

Temu navkljub je problematika politične apatičnosti mladih pogosteje predstavljena kot problem neučinkovite komunikacije. Stranke in kandidati se v strahu, da bi mladi sicer preslišali njihovo sporočilo, zato zatekajo k inovativnim komunikacijskim kanalom in pristopom. Če sta se zgodnja indoktrinacija in nadzor mladine skozi totalitarne sisteme 20. stoletja izkazala za najučinkovitejšo dvojico, ki lahko celotni generaciji odtuji pravico do svobodne misli, pa je tudi znotraj demokratičnih okvirov moč opaziti učinkovite taktike za pridobivanje pozornosti mlajših volivcev.

21. stoletje: od raperjev do kletvic

Pri naslavljanju mladih se politični akterji gibajo na tanki meji med privlačno inovativnostjo ter neželenim pokroviteljskim odnosom, ki v očeh potencialnih volivcev pomeni le, da jih ne jemljejo resno. Ko je Francois Hollande na francoskih predsedniških volitvah 2012 kandidiral proti Nicolasu Sarkozyju, je svojo kampanjo oblikoval po zgledu Obamove iz leta 2008. Ta se je tudi sicer uveljavila kot vzorčni primer resne kampanje s poudarkom na novih volivcih.

Ker pa je imel Hollande arhetipski videz in ugled “belega birokrata”, je svojo javno podobo poskusil približati urbani publiki skozi kontroverzno oglaševalsko akcijo, ki je to mejo močno preizkušala. V videoposnetku kandidatovega rokovanja s pripadniki manjšin je glasbeno podlago predstavljala necenzurirana različica pesmi “Niggas in Paris”, v kateri Jay-Z in Kanye West rapata: “So I ball so hard mothafuckas wanna fine me, first niggas gotta find me … // … If you escaped what I’ve escaped, you’d be in Paris getting fucked up too (Tako trdno delam, da me hočejo pizduni oglobiti, najprej me morajo črnuhi najti // … Če bi pobegnil temu, čemur sem pobegnil jaz, bi se tudi ti zadeval v Parizu).” Zaradi besednjaka, ki se ga politični akterji sicer izogibajo, je bil v Franciji, ki jo je pred tem vodil konservativni predsednik s slovesom prikritega rasista, uspešno sprejet kot moderen predsednik, kar ga je poneslo vse do zmage na volitvah.

Za odpravo revščine po 22. uri in deljenje brezplačnih brisač

Za dobrodošlo sapo svežega vetra se je izkazala tudi komedija. Jon Gnarr, islandski komik, je na mestnih volitvah v Reykjaviku oblikoval ironično kampanjo z “najboljšo stranko”, kot je poimenoval svoje politično združenje. Norčeval se je iz drugih kandidatov, delil ogromne sredince, se zavzel za gradnjo Disneylanda ob mestnem letališču in deljenje brezplačnih brisač v vseh mestnih spajih – in nehote zasedel županski stolček. Ne gre za novo domislico – eden prvih mojstrov nenavadnih kampanjskih obljub je bil Ferdinand Lop.

Vse od francoskih predsedniških volitev leta 1938 je užival močno podporo “lopularne fronte” mladih pariških študentov. Čeprav ni nikoli zmagal, je obljubljal odpravo revščine po 22. uri, selitev Pariza na podeželje, da bodo lahko njegovi prebivalci uživali v bolj svežem zraku, nacionalizacijo bordelov, da bi vlada s prihodki lahko znižala davke, in ustanovitev Ministrstva za zdravje in tobak ter Ministrstva za seks in folkloro. Konec petdesetih let ga je britanska policija celo aretirala, ker je trdil, da se bo poročil s princeso Margaret.

Socialistični memi: zabava ali politični potencial?

Komedija je postala priljubljeno komunikacijsko sredstvo tudi na družbenih omrežjih, kjer bitke za pozornost mladih volivcev ne izvajajo le kandidati. Omrežja so preplavile tudi številne strani, ki skozi meme kompleksno novico ali pa kar celotno politiko posameznika pretvorijo v hitro in preprosto prebavljivo obliko, njihova vsebina pa lahko bolj ali manj eksplicitno namiguje podporo delu političnega spektra, pogosto komunizmu in socializmu. Delež sledilcev, ki te politične ideje tudi v resničnosti podpre, je za zdaj le predmet ugibanj. Ker to ne ustavi kandidatov, da ne bi tudi sami poskusili izkoristiti političnega potenciala memov, pri čemer pogosto prestopijo mejo privlačnega, je verjetno, da bodo politični akterji izkoristili tudi vsa prihodnja izrazna sredstva, ki jih bodo prihodnje generacije mladih imele za svoja.

 

 Klara AVSEC
 Unsplash

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close