[KNJIŽNI KLUB] Eva Kurnik – študentka, pisateljica, samozaložnica in strastna bralka

Prvič je najin pogovor odplaknil dež. Drugič se nama je uspelo ujeti na lep sončen dan. Eva je prijetna sogovornica, ki o sebi govori skromno in sramežljivo, o drugih stvareh pa odprto in gostobesedno.

Zaključuje študij slovenskega jezika in književnosti na mariborski Filozofski fakulteti. O sebi pove še, da je pisateljica, po horoskopu dvojčica, sicer pa jo zanimata tudi zgodovina in arheologija. Najbolj srečna je v bližini vode ali pa vsaj njenem zvoku, ki jo pomirja. Vse to je Eva. Nenehno obkrožena s književnostjo. Če ne piše, jo sprejema skozi branje.

Pisala, še preden je brala

“Do začetka 4. ali 5. razreda sploh nisem marala branja. Nato sem odkrila Harryja Potterja in padla v romane. Mladi čarovnik je v meni zbudil ljubezen do branja. Zanimivo je, da sem ‘pisala’, preden sem sploh znala pisati. Prve zgodbe sem pri dobrih petih letih narekovala teti. Zapisovala jih je, sama pa sem se preizkušala v vlogi ilustratorke,” se spominja z nasmeškom.

Njena domišljija je rasla in se poglabljala. V tretjem letniku srednje šole je zaključila roman Njena pot. Ker je obiskovala Srednjo ekonomsko šolo, je eden izmed maturitetnih predmetov od nje zahteval, da kot bodoča podjetnica pokaže končni fizični izdelek, pripravljen na prodajo. Na ta način se ji je odprla opcija predstavitve prve knjige. “Najprej sem si uredila lektoriranje. Roman sem izdala v samozaložbi, saj sem jo morala predstaviti v roku petih mesecev. Časa za kakšno založbo praktično ni bilo.”

Najbolj domača v romanih

“Zaenkrat se bom striktno držala pisanja romanov. V pravljični svet (še) ne bom posegala, tudi pesništvo me ne mika. Poezije niti ne berem preveč rada, veliko ljubša mi je proza. Pisanje kratke proze pa se mi enostavno izmika. Težko namreč karkoli napišem na kratko,” razlaga. Če se nam, navadnim smrtnikom zdi, da je knjigo mogoče napisati v nekaj tednih, v Evinem primeru od osnutka do izdaje posameznega romana pretečeta okoli dve leti.

Vzorniki so vzornice

“Ne glede na to, da piševa popolnoma drugačne žanre, in brez ozira na to, kar se ji dogaja v zasebnem življenju, moja največja pisateljska vzornica zadnjih nekaj let ostaja J. K. Rowling,” omeni prvo vzornico. “Že ko sem pisala izključno za svojo dušo, sem kmalu dojela, da bodo moji morebitni prihodnji romani vsaj do neke mere vključevali enega mojih najljubših literarnih žanrov – družinske zgodbe.”

Že kot srednješolka je oboževala Almo M. Karlin. “Ona je moja vzornica na področju pisanja, še v večji meri pa osebnega življenja. Ženska, do neke mere tudi gibalno ovirana, ki je v tistih časih sama prepotovala svet,” pove. “Med mojimi največjimi tujimi vzorniki s področja rodbinskega žanra so Barbara Taylor Bradford, Una–Mary Parker in Sidney Sheldon.” Za ostale vzornike pove, da se spreminjajo spreminjali, vseeno pa jih nekaj našteje: Anne–Laure Bondoux, Adrian Greaves, Camilla Läckberg, Bogdan Novak, Ivan Sivec, Lev Nikolajevič Tolstoj in Frank Yerby.

Branje in navdih

“Zagotovo dela naštetih avtoric in avtorjev. Od Alme Karlin imam trenutno sicer odmor, večino njenih del smo med študijem razstavili na prafaktorje,” se namuza. “Najraje berem to, kar pišem, se pravi rodbinske zgodbe. Nekaterih žanrov trenutno sploh ne morem več brati, ker sem se jih v preteklosti prenajedla, posežem pa po čtivu, kar mi v danem trenutku odgovarja.”

“Kje najdeš navdih za svoje zgodbe? Se ti zgodba kar sanja, greš v naravo in navdih najdeš tam, kako?” Eva mi je podala povsem preprost odgovor: “V resnici vse, kar si zdaj naštela. Del prvega izdanega romana (Njene poti), natančneje njegov konec, se mi je dobesedno sanjal. Zjutraj sem se zbudila, pograbila list in zapisala vse, česar sem se spomnila. Kadar sanjam kaj takšnega, za kar čutim, da bi sodilo v katero mojih literarnih del, enostavno sredi noči pograbim telefon, posnamem zvočno datoteko doživetih sanj, jo shranim in grem nazaj spat. Sicer pa velikokrat navdih najdem tudi ob, na ali kar v vodi.”

Mladi avtorji v svetu odraslih

Seveda naju je odneslo tudi na področje mladih avtorjev v svetu literature. Ob tem mi zaupa: “Sem članica skupine Samozaložniki slovenskih knjig, grupe slovenskih avtorjev, ki izdaja v samozaložništvu. Med seboj se podpiramo, si pišemo recenzije, predlagamo izboljšave … Slovenski avtor, samozaložniški še toliko prej, mora ne glede na starost začeti izdajati z namenom, da bo bran, ne, da bo že na samem začetku konkuriral trenutnim vladarjem knjižnega sveta. Uspeh je v veliki meri odvisen tudi od zunanjih dejavnikov, na katere avtorji nimamo vpliva. Lahko imamo srečo in nas na primer šole in fakultete uvrstijo na svoje bralne sezname, s čimer se naklada knjig seveda nemudoma poveča. Toda pišemo predvsem zato, ker je to naše poslanstvo,” pravi Eva.

Kot mentorico skupine samozaložnikov, prijateljico in osebno vzornico izpostavi avtorico odmevnega slovenskega romana Solze, ki jih ni, Mojco Rudolf.

Hiter pogled v prihodnost

“Hm, trenutno je moj najpomembnejši načrt končati magistrsko nalogo, za naprej pa bomo videli,” razloži svoje načrte. Da pa ji v tistih drobnih prostih trenutkih ni dolgčas, vzporedno piše kar dva romana: zadnji del sage Zlato listje v snegu z delovnim naslovom H koreninam in nadaljevanje Toskanskega speva. “Ne vem, kateri od njiju bo prej končan. Morda bo na koncu, po zagovoru magistrskega dela, izšlo nekaj čisto tretjega,” namigne.

Za na konec še …

“Če bi lahko izbrala eno literarno delo iz svetovnega kanona in ob naslovu pripisala svoje ime, katera knjiga bi te nosila na platnicah?” “Zelo mamljivo se mi zdi razmišljati o Potterju,” začne, a si nato premisli. “Raje izberem in izpodrinem Tolstoja in njegovo Ano Karenino,” najin pogovor (ki se je v resnici nadaljeval tudi, ko je ugasnil mikrofon) zaključi Eva.

*Intervju je nastal v sodelovanju s projetkom Knjižni klub, ki ga vodi oddelek za Univerzitetno politiko in izobraževanje Študentske organizacije Univeze v Mariboru. Projekt je nastal kot apel branju, širjenju branja in pisanja med mladimi.

Rebeka MIKŠA
Eva KURNIK, osebni arhiv