SpekterZdravje

Velik idol ali le velik bolnik?

S kokainom si je čistil sinuse, s probiotičnimi bakterijami si lajšal trebušne krče, izvleček iz življenjske tekočine iz bikovih mod mu je dvigoval libido, obvezen je bil tudi Morellov čudodelni koktajl, ki je temeljil na metamfetaminu.

Pisalo se je leto 1889, ko je na svet prijokal deček po imenu Adolf. Nihče si niti v najdrznejših sanjah ni predstavljal, da bo nekoč cel svet poznal njegovo ime, da bodo ljudje zanj pripravljeni umreti, da ga bodo občudovali, častili, se ga bali in hkrati prezirali, ga sovražili iz dna srca in proslavljali dan, ko se bo zaključila njegova vladavina. Adolf Hitler je bil idol mnogih. Spet drugi so njegove ideje in dejanja obsojali, vladarja tretjega rajha pa označili za bolnika. Kaj, če se niso motili in je veliki diktator nacistične Nemčije bil v resnici le velik bolnik?

So za vse krive otroške travme?

Otroštvo malega Adolfa je bilo vse prej kot rožnato. Rodil se je očetu Aloisu Hitlerju, ki je s svojo tretjo soprogo Klaro Pölzl, Adolfovo mamo, imel skupno šest otrok. Očeta Aloisa je Adolf Hitler v delu Mein Kampf opisal kot vzkipljivega tirana, po pričevanjih znancev pa je bil do žene in otrok hladen in grob. Tudi kasneje v življenju Hitler za svojega očeta ni našel lepih besed. Svojemu tajniku je nekoč povedal, da je bil v enem od rednih očetovih pretepanj sposoben nehati jokati, nič čutiti in celo šteti vseh 32 udarcev, ki jih je prejel. Je torej Alois Hitler bil tisti, ki je iz svojega sina naredil pošast, nezmožno empatije, mojstra nasilja in moža, polnega otroških travm, ki jih je izživel kasneje?

Narkoman, shizofrenik ali parkinsonik?

Po vojni so se kot gobe po dežju pojavile teorije o duševnem zdravju velikega vladarja. Najbolj popularne izmed njih so bile utemeljene z dejstvi, da so le duševno bolni sposobni takšnih zločinov proti človeštvu, ne da pri tem pokažejo najmanjše obžalovanje. Številni zgodovinarji, psihologi, zdravniki in tudi drugi so preučevali firerjevo zdravstveno stanje mnogo let za tem, ko je njegovo srce že zdavnaj zadnjič odbilo. Nekateri so bili mnenja, da je njegovo obnašanje posledica travm iz otroštva, drog in mentalnih obolenj. Po tovrstnih teorijah je bil označen za shizofreničnega homoseksualca, ki je bolehal za sifilisom, odvisnika od drog, ki ga je mati prekmalu odstavila, oče pa ga je neusmiljeno pretepal. Nekateri trdijo, da je imel le en testis in da mu je del penisa pri sedmih letih odgriznil kozel.

V zadnjih letih življenja je Hitler trpel zaradi tremorja in nerednega bitja srca. Opisani simptomi bi lahko bili posledica terciarnega sifilisa, spolne bolezni. Diagnozo naj bi postavil tudi njegov osebni zdravnik Theodor Morell, ki je svoja spoznanja v pismu zaupal vodji SS-ovcev Heinrichu Himmlerju. Teorijo okužbe s sifilisom so podprli tudi mnogi zgodovinarji, ki so pod drobnogled vzeli Hitlerjevo glavno zapisano zapuščino, v knjigi Mein Kampf je Adolf razpravi o sifilisu namenil dolgih 14 strani, kar naj bi kazalo na preokupacijo s t. i. judovsko boleznijo, kot jo je poimenoval sam.

Diktator se je bal dotikov drugih ljudi in ni dovoljeval, da bi ga zdravniki natančno pregledovali. Morell je bil izjema.

Hitlerjevo duševno zdravje

Najljubša tema ne glede na profesijo raziskovalcev je gotovo Hitlerjevo duševno zdravje. Mnogi tovrstnim teorijam ostro nasprotujejo, saj jih dojemajo kot iskanje opravičila za grozodejstva, ki jih je zagrešil. Spet drugi podpirajo teorije ravno iz tega razloga: če naj bi Adolf resnično trpel za duševno boleznijo, to vsaj osmisli njegova dejanja. Mnogi psihiatri in psihologi so se strinjali, da je Hitler bil shizofren. Še posebej diagnozo potrjujejo ponavljajoče se halucinacije, ki naj bi vodjo tretjega rajha preganjale v zadnjem letu oblasti. Spet drugi se strinjajo, da je mejna osebnostna motnja tista, zaradi katere ni imel popolnega nadzora nad sabo in svojimi dejanji. Spet tretji izmed raziskovalcev se strinjajo z obema teorijama in domnevajo, da je firer v resnici izpolnjeval kriterije za obe navedeni motnji; po njihovem mnenju naj bi idol Nemčije imel shizoafektivno motnjo.

Nobena skrivnost ni, da uživanje drog za visoke osebnosti tretjega rajha ni bilo nič drugega kot športna disciplina. Sam Hitler je redno užival metamfetamin, barbiturate, opiate in kokain. Je torej veliki vodja bil le velik narkoman, zaslepljen od drog in z motnjo osebnosti?

Hitler ima samo eno jajce!

Je bil refren znane posmehljive pesmi, ki so jo prepevali vojaki nasprotnikovih sil. Adolf naj bi v svoji mladosti, ko se je dokazoval na bojnih poljih prve svetovne vojne, med bojem utrpel poškodbo mednožja, ki ga je stala enega testisa. Zgodovinski viri glede stanja njegove moškosti niso jasni. Nikjer namreč ni jasnega zapisa o morebitnem manjkajočem delu, čeprav je Adolf tako v času svoje mladosti in vojaške kariere kot tudi kasneje prestal mnogo zdravstvenih pregledov.

Kokain odpravi vse tegobe

Da je rajhskancler deloval brezhibno, si je pred vsakim govorom privoščil “injekcijo za moč”.

Leta 1944 so izvedli neuspešen atentat na Hitlerja, znan kot operacija Valkira. Čeprav je diktator preživel, je utrpel resne poškodbe. Skoraj bi izgubil sluh, poškodovana sta bila oba bobniča, pa tudi psihični učinki so bili uničujoči. Zaradi poškodbe ušes so na pomoč poklicali specialista, otorinolaringologa Erwina Giesinga. Njegovo najljubše zdravilo, ki ga je velikodušno predpisoval, je bil kokain. Vodja nacistične Nemčije je bil nad novim zdravilom navdušen. Nekoliko manj pa je nad njegovo zasvojenostjo bil navdušen Giesing, ki mu je zdravilo prenehal predpisovati. To pa trmoglavega Adolfa ni ustavilo, svojemu zdravniku je kljuboval na vse možne načine. V reviji History so citirali besede velikega vladarja, ki naj bi o tem rekel: Ne, doktor moj, kar nadaljujte. Danes mi spet tako grozno buči v glavi, verjetno od nahoda. Skrb za prihodnost in obstanek Nemčije me vsak dan bolj razjeda. Prestrašeni Giesing je klonil in svojemu pacientu ugodil.

Nepotrpežljiv vegetarijanec z visokim tlakom

Knjiga ravnatelja berlinske klinike za kirurgijo obraza, čeljusti in ust doktorja medicine in stomatologije Hansa Joachima Neumanna in profesorja sodobne zgodovine na Univerzi v Halleju Henrika Eberleja z naslovom Je bil Hitler bolan? ovrže večino teorij o zdravju in postavi svojo – niti bolezni niti droge niso imele nikakršnega vpliva na Hitlerjevo presojo ter na njegove politične in vojne odločitve, ki so privedle do milijonskih žrtev. Kaj se je v resnici dogajalo z zdravstvenim stanjem mogočnega nemškega vodje, ostaja zavito v tančico skrivnosti. Vsa njegova zdravstvena dokumentacija je namreč takoj po vojni izginila. Avtorja knjige sta se tako morala zateči k zasebnim beležkam osebnih zdravnikov in izjavam prič. Hitler je vsaj občasno jemal 82 različnih zdravil. V glavnem so to bile vitaminske injekcije in zdravila proti napenjanju, griži in kolikam.

Morellove beležke ovržejo teorije o Hitlerjevi popolni seksualni disfunkciji, sledeč njegovim izjavam je imel popolnoma normalno spolno življenje. Zdravnikovi zapisi odkrivajo, da je imel z glasilk odstranjene polipe, visok krvni tlak, gastroenterološke težave in je bil podvržen virozam. Čeprav je nacistična propaganda njegovo vegetarijanstvo predstavila kot del njegove ljubezni do vseh živih bitij, mesa ni jedel zaradi svojih težav s prebavo. V glavnem je jedel povsem enolično hrano, največkrat je to bila ječmenova kaša z lanenim oljem.

 Maruša ESIH
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close