Stephen Wiltshire je priznani umetnik, znan po svojih osupljivo podrobnih upodobitvah ikoničnih mest in mestnih panoram. Kar njegove izjemno natančne in kompleksne risbe še dodatno poudari, je dejstvo, da jih Wiltshire ustvarja v celoti iz spomina. Po skoraj enem samem pogledu na panoramo mesta jo nato prenese na papir v obliki risbe s svinčnikom ali sliko. Zaradi tega mnogi trdijo, da ima Wiltshire fotografski spomin. Tak sklep pa se v tem kontekstu zdi povsem razumen. Pojavlja pa se le ena težava – po mnenju strokovnjakov v uveljavljeni znanosti fotografski spomin sploh ne obstaja – vsaj ne v taki obliki, kot si mislimo.
Kaj to sploh pomeni?
Fotografski spomin se na splošno razume kot sposobnost, da si zapomniš skoraj vse. Če si nekaj videl ali doživel, naj bi se tega lahko spomnil kadarkoli kasneje, in to s 100-odstotno natančnostjo. Recimo, da si bil v kavarni 9. maja 2007 ob 10:16, ko je poleg tebe sedel neznanec in bral knjigo.
Gre za povsem nepomemben dogodek, a če bi imel fotografski spomin, bi ga lahko tudi skoraj dvajset let kasneje priklical v popolni jasnosti. Kot da bi tvoj možgani posneli enkratno fotografijo vsakega prizora. Izjemno visoko ločljivo, panoramsko sliko vsega, kar doživiš in da tega ne bi nikoli pozabil.
Ta scenarij se morda sliši neverjeten, vendar mnogi verjamejo, da je mogoč. Leta 2017 je nevrokirurg dr. Ben Carson namigoval, da si vsi zapomnimo takšne kristalno jasne podobe preteklosti. Povedal je: “Tvoji možgani si zapomnijo vse, kar si kdaj videl. Vse, kar si kdaj slišal.” Pojasnil pa je tudi, da bi lahko s stimulacijo določenih delov možganov, kot je hipokampus, človek morda celo ponovil dobesedno knjigo, ki jo je prebral pred 60 leti. “Vse je tam. Ni izginilo. Samo naučiti se moraš, kako to priklicati.”
Vendar za takšne trditve ni nobenih uradnih dokazov ali opazovanj, da bi kateri koli človek imel tako izjemno sposobnost spomina. Pravzaprav naše razumevanje delovanja možganov kaže, da to nevrološko verjetno ni mogoče. Čeprav so naši možgani izjemni, niso tako vsemogočni.
Kaj vemo o spominu?
Pravi fotografski spomin bi pomenil nevrološki sistem za spomin, ki bi z 100-odstotno učinkovitostjo in natančnostjo vsrkal vse informacije, ki pridejo v možgane. Shranjeval bi jih brez kakršnekoli izgube ali popačenja, in to za vsak budni trenutek skozi približno 70 let življenja. To bi bil izjemen dosežek celo za najnaprednejšo tehnološko napravo za snemanje. Toda nekaj tako organskega, neurejenega in kaotičnega, kot so človeški možgani, je le redko tako urejeno in učinkovito.
Kot primer: naši možgani nimajo enega samega, vseobsegajočega sistema za spomin. V resnici obstaja več kakovostno različnih procesov. Ti skupaj tvorijo nevrološki mozaik, ki mu pravimo spomin. Ločimo kratkoročni in dolgoročni spomin.
Kratkoročni spomin je v bistvu “medpomnilnik” v možganih. Ta hrani stvari, o katerih trenutno razmišljamo, in temelji na vzorcih aktivnosti specializiranih nevronov v čelnih režnjih. Velik del informacij v kratkoročnem spominu je fonološki (besede, naš notranji govor). Raziskave pa kažejo, da obstaja tudi ločen kratkoročni sistem za oblike in slike. Ta se pogosto imenuje “vizuoprostorska skicirka”. Medtem je dolgoročni spomin informacija, ki je v možganih fizično shranjena v obliki sinaptičnih povezav med ustreznimi nevroni.
Ali res obstaja?
Kljub izjemni raznolikosti človeških možganov so primeri posameznikov z (naravno) izjemnim spominom še vedno izjemno redki. Deloma pa je to tudi posledica omejitev raziskav. Preučevanje dolgoročnega spomina pri človeku je namreč zahtevno in povezano s številnimi praktičnimi omejitvami.
Znano je, da je pravi fotografski spomin zelo malo verjeten. Izjemni spomini se sicer lahko pojavijo, in ker človeška populacija še naprej raste, jih bomo morda v prihodnosti opazili še več.
DOSTOP.si / IK
Unsplash
