Film: Rocketman [RECENZIJA]
Redko se zgodi, da te pozitivno preseneti film za katerega imaš visoka pričakovanja. Muzikal o življenju angleškega pevca in pianista Eltona Johna, je čudovita mešanica fantazije in biografskih dogodkov. Ni popoln. A je znotraj omejitev izbranega formata daleč presegel Bohemian Rapsody, s katerim je primerjan na vsakem koraku.
Od plašnega genija do ekstravagantne zvezde
Taron Egerton je v filmu Rocketman opravil odlično delo v vlogi Eltona in mu posodi tudi glas. Prepričljive glasbene točke niso zgolj pesmi, ampak orodje za napredovanje zgodbe. Te mladega glasbenega genija Reggija spremljajo preko težavnega otroštva, v dobo ekscesa. Dobo, ko se preimenuje v Eltona Johna in sunkovito pade v primež sveta slave. Temna stran na zunaj bleščečega življenja, ki ga je dodatno okraševal z norimi kostumi, je tu odprta knjiga. Težave z odvisnostmi, ki imajo svoj izvor v neljubečem družinskem okolju so v prvem planu. Razlogi za takšno vedenje pa so gledalcu predstavljeni na večplasten način, zapakiran v nadrealistični koncept. Elton je bil tudi eden od producentov na projektu in je za dobrobit zgodbe nesebično pustil resnici na plan. Ni prikazan kot trpeč glasbenik, ampak kot neprijetna oseba, ki je produkt svojega okolja.
Rocketman je presegel Bohemian Rhapsody in naša pričakovanja.
Fantazijski elementi nam pustijo vpogled v Eltonovo dojemanje in domišljijo. Doživetje nadgradijo še izpopolnjeni kostumi, na trenutke pa je problematičen tempo dogajanj. Tu bi izpostavila predvsem njegovo vezo in poroko z Renate Blauel, ki je prikazana v treh kratkih kadrih. Konec koncev, saj gre za biografijo. Slabih 40 let je nemogoče stisniti v dvourni film, je pa odlično prikazano njegovo otroštvo in družinska dinamika. Izpostavljen je odnos z vseživljenjskim prijateljem in tekstopiscem Berniem Taupinom (Jamie Bell). Njuno prijateljstvo vedno služi kot svetla točka v norem svetu slave, četudi si ga v trenutkih ekstravagantnež ne bi zaslužil. Kot kontrast pa je predstavljena problematična zveza s producentom Johnom Rediom (Richard Madden).
Razvpito, barvito in bleščeče kot Eltonova očala
Muzikal se ni izognil klišejskim sladkobnostim. Navkljub tem, je režiserju Dexterju Fletcherju uspelo inovativno sestaviti izpovedno in ganljivo zgodbo. Dogodki si ne sledijo vedno kronološko, najdemo tudi veliko časovnih neskladji z realnostjo. Tega pa ne smemo vzeti kot nekaj negativnega. Spremembe ne povzročajo zmede, sploh zaradi svobodnega pristopa do življenja glasbenika čez fantazijsko povečevalo. Pristop, ki je na platna prenesel emocijo Eltonovega življenja. Če niste ljubitelji muzikalov, priznam tudi sama nisem, bi vseeno priporočila ogled. Če niste ljubitelj Eltonove glasbe, pa vam Taronove rendicije mogoče lepše sedejo v uho.
