Okolje

Iz pisarne v Piranske soline: kako nastaja ena najbolj prepoznavnih slovenskih dobrot?

V Piranskih solinah se letošnja sezona za zdaj razvija obetavno. Solinarji so do sredine julija pridelali že več kot 250 ton soli, stabilno vreme pa daje upanje na dobro letino. Ob tem se spopadajo tudi z izzivi sodobnega časa – od pomanjkanja delovne sile do vzdrževanja stoletne infrastrukture, ki ohranja eno najstarejših tradicionalnih obrti v Sloveniji.

Piranske soline, ki vključujejo območji v Sečovljah in Strunjanu, ostajajo eden najpomembnejših simbolov slovenske kulturne dediščine in tradicionalnega solinarstva. Letošnja sezona se za zdaj razvija zelo uspešno. Do sredine julija so solinarji pridelali že med 250 in 300 ton soli, če se bo stabilno vreme nadaljevalo, pa pričakujejo dobro letino.

Čeprav proizvodnja temelji na večstoletni tradiciji, se danes solinarji soočajo z novimi izzivi. Med največjimi so pomanjkanje delovne sile, zahtevno vzdrževanje solinske infrastrukture in vse bolj nepredvidljivo vreme.

Iz digitalne umetnice v solinarko

Med zaposlenimi v Piranskih solinah je tudi Tia, ki je pred nekaj meseci pisarniško delo zamenjala za povsem drugačen poklic. Kot digitalna umetnica je večino časa preživela za računalnikom, danes pa dneve preživlja na prostem med solnimi polji.

Pravi, da jo delo v naravi izpolnjuje, zato se v solinarstvu vidi tudi dolgoročno. Ustvarjalnosti se ni odpovedala, saj zdaj uspešno združuje delo v pisarni z delom na petoli – posebni podlagi, na kateri nastaja piranska sol. Fizično delo v poletni vročini ni lahko. Zaradi visokih temperatur dela predvsem zgodaj zjutraj in proti večeru, pri delu pa si pomaga tudi s posebnim brezrokavnikom z vgrajenimi ventilatorji.

Tradicija, ki je drugje skoraj ni več

V Sečoveljskih solinah se sol še danes prideluje na enak način kot pred stoletji. Tradicija sega v 14. stoletje, ko je Beneška republika na to območje prinesla posebno tehnologijo pridelave soli.

Posebnost Piranskih solin je petola – naravna biosedimentna plast na dnu solnih bazenov, ki preprečuje mešanje soli z blatom. Zaradi nje je piranska sol izjemno čista in kakovostna, takšen način pridelave pa je danes edinstven v svetovnem merilu.

Solinarji sol še vedno pobirajo ročno s posebnimi lesenimi grebli, imenovanimi gaveri, kar ohranja stoletno tradicijo in daje izdelku posebno vrednost.

Solni cvet – najbolj dragocen pridelek

Poleg običajne morske soli v ugodnih vremenskih razmerah nastaja tudi solni cvet, ena najbolj cenjenih vrst soli. Gre za tanke kristale, ki se oblikujejo na površini vode in jih je treba zelo previdno pobirati ročno. Zaradi omejenih količin – letno ga pridelajo le od nekaj sto kilogramov do največ okoli treh ton – velja za vrhunsko kulinarično specialiteto, ki jo uporabljajo predvsem za zaključevanje jedi.

Za primerjavo: navadne soli na posameznem območju pridelajo tudi več kot 50 ton.

Vreme odloča o uspehu sezone

Na količino pridelane soli najbolj vpliva vreme. Dolgotrajno sončno obdobje pomeni uspešno sezono, medtem ko lahko močnejše padavine proizvodnjo močno zmanjšajo ali celo začasno ustavijo.

Po besedah predstavnikov Piranskih solin je letošnja sezona za zdaj zelo dobra, saj večjih deževij ni bilo. Povprečna letna proizvodnja zadnjih let znaša okoli 1.600 ton soli, rekord pa so dosegli leta 2012, ko so pridelali približno 5.000 ton. Takrat je bila količina sicer večja, kakovost soli pa zaradi več nečistoč ni dosegla današnjih standardov.

Največji izziv ostajajo ljudje

Čeprav zanimanje za obisk solin narašča, je iskanje novih solinarjev vse težje. V Piranskih solinah je trenutno zaposlenih 14 rednih solinarjev, pri delu pa pomagajo tudi študenti in zunanji najemniki. Vodstvo opozarja, da se mlajše generacije vse redkeje odločajo za zahtevno fizično delo, zato postaja zagotavljanje ustreznega kadra eden največjih izzivov prihodnosti.

Pomembno vprašanje ostaja tudi obnova nasipov in bazenov, ki so v lasti države. Brez državne podpore in vlaganj bi bilo dolgoročno težko ohraniti tradicionalno proizvodnjo soli.

Več kot le proizvodnja soli

Piranske soline niso pomembne le zaradi soli, temveč tudi zaradi svoje naravne in kulturne vrednosti. Sečoveljske soline so že od leta 1989 zaščitene kot krajinski park, od leta 1993 pa imajo tudi mednarodni status Ramsarske lokalitete, namenjen varovanju pomembnih mokrišč.

Na območju živi več kot 300 vrst ptic, opuščeni del Fontanigge pa je danes priljubljena destinacija za obiskovalce, kjer stoji tudi Muzej solinarstva. Piranske soline tako ostajajo prostor, kjer se prepletajo stoletna tradicija, vrhunska kulinarika, naravna dediščina in turizem.

Uredništvo DOSTOP.si / Vir
Unsplash

Sorodni članki

Back to top button