23. Prekmurska gibanica
SpekterZdravje

Poskusni zajček za obči blagor. Pa je res?

Seveda si vsi želimo, da bi največji umi 21. stoletja odkrili zdravilo za raka in Alzheimerjevo demenco. Pa seveda tudi za AIDS, multiplo sklerozo, ALS in tako naprej in tako nazaj.

Seznam se vleče v neskončnost. Želimo si tudi, da bi lahko na podlagi ene epruvete krvi predvideli svojo usodo, nikoli zboleli, vsa leta nosili konfekcijsko številko S in skočili dlje, višje, boljše kot vsi drugi. Če bi lahko dosegli vse to v zameno za določeno ceno, bi jo bili pripravljeni plačati? Kaj pa, če bi ta cena bilo človeško življenje? Smo pripravljeni žrtvovati drugo živeče bitje za višji cilj, za tako imenovan obči blagor?

Vsi za sifilis in sifilis za vse

V letih 1946 do 1948 so z bizarnim namenom »združili moči« vlada Združenih držav Amerike, predsednik Gvatemale Juan José Arévalo in nekateri njegovi ministri. Cilj je bil ugotoviti, kako bolezen, kot je sifilis, deluje, in posledično ugotoviti, kako se z njo spopasti. Žrtve tega »plemenitega cilja« so bili državljani Gvatemale: vojaki, prostitutke, zaporniki in ljudje z duševnimi boleznimi. Naštete so namerno okužili s sifilisom in z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi, nato pa so jih zdravili le z antibiotiki. Rezultat ni bil najboljši – dokumentiranih je več kot 30 smrti, vprašanje pa se seveda poraja, koliko ljudi je v resnici podleglo boleznim.

V letu 2010 so se ZDA uradno opravičile Gvatemali za vpletenost. A ni bilo prvič, da je Amerika uporabila ljudi za laboratorijske miške. V letu 1932 se je Javna zdravstvena služba (Public Health Service) povezala z inštitutom Tuskegee, da bi preučevala naravni potek sifilisa. Kar 600 revnih, nepismenih moških kmetovalcev je bilo najetih v Macon Countyju v Alabami: 399 moških je bilo pred tem okuženih s sifilisom, nihče pa jim ni nikoli razkril, da gre za življenje ogrožajočo bolezen. V zameno za sodelovanje v raziskavi so jim obljubili brezplačno zdravstveno zavarovanje, obroke in kritje stroškov pogreba.

Čeprav se je leta 1947 zgodil velik preboj, ko so dokazali, da je penicilin učinkovito zdravilo za sifilis. So s študijo nadaljevali vse do leta 1972. Še več, razširili so jo celo na okužene žene nevednih kmetov in njihove otroke, ki so zboleli za kongenitalnim sifilisom (bolezen, pridobljena že ob rojstvu zaradi prenosa z mame na še nerojenega otroka). ZDA so ponovno nastopile z javnim opravičilom Billa Clintona, ki je dogajanje poimenoval kot »najbolj neslaven biomedicinski eksperiment ameriške zgodovine«.

CIA: za priznanje gremo preko vseh meja

Med »krivci« za poskuse na ljudeh v zgodovini ne prednjači nihče drug kot tajna obveščevalna služba, javnosti bolj poznana pod kratico CIA. Projekt, znan pod imenom MKUltra, je bil program eksperimentov na ljudeh, ki ga je oblikovala in izpeljala CIA, trajal pa je več kot deset let. Začel se je leta 1953, začasno so ga ukinili leta 1964, nato pa ponovno začeli izvajanje le tri leta kasneje. Program je bil seveda ilegalen, služil pa je preučevanju raznih taktik zasliševanja, ki naj bi pomagale ugotoviti, kako se na najbolj učinkovit način lotiti tistih, ki skrivajo pred CIO pomembne podatke. Projekt je bil zasnovan široko, izvajal se je na več kot osemdesetih institucijah, vključujoč univerze, bolnišnice, zapore in farmacevtske družbe.

Rekorder v številu poizkusov na ljudeh ni nihče drug kot CIA.

V sklopu projekta MKUltra so na ljudeh preizkušali vpliv raznih kemijskih, bioloških in radioloških metod, ki bi lahko bile uporabne pri zasliševanju. Uporabljali so hipnozo, droge (npr. LSD), nekaterim so v eno roko vbrizgali barbiturate (zdravilo, ki deluje kot zaviralec centralnega živčnega sistema), v drugo roko pa amfetamin, nato pa opazovali, kaj takšna reakcija med zdraviloma povzroči posamezniku in kako bi to lahko vplivalo na morebitno priznanje, ki bi ga v takšnih okoliščinah pridobili. Leta 1973, ko je v vladi zavladala panika zaradi afere Watergate, je direktor CIE Richard Helms uničil dokumente, ki so pričali o izvajanju projekta MKUltra. Helmsovi čistki je nekako pobegnilo 20.000 dokumentov, zaradi katerih je danes o MKUltri obveščena vsa svetovna javnost.

V iskanju zdravila za malarijo

V drugi svetovni vojni je k velikemu številu umrlih poleg bomb in streljanja ključno prispevala tudi malarija. Ameriške sile, ki so se borile na območju Pacifika, so zaradi tropske bolezni izgubile četrtino svojih mož. Da bi tehtnico vojnega zmagoslavja prevesili v svojo korist, so na domačih tleh ameriški znanstveniki, mnogi zdravniki, raziskovalci in drugi napenjali vse moči, da bi zavarovali svoje čete na bojišču. In za zmago nad malarijo so bili pripravljeni preizkusiti vse.,

Največ eksperimentov na ljudeh se je dogajalo v času 2. svetovne vojne in hladne vojne.

V Illinoisu je bil ustanovljen Malaria Research Project, v sklopu katerega so 441 prostovoljcev namerno izpostavili pikom z malarijo okuženih komarjev. Eksperiment je obrodil sadove, po 29 letih testiranj pa so odkrili Primakvin, zdravilo, ki se danes uporablja kot antimalarik. Koliko ljudi je zaradi raziskave umrlo, ostaja skrivnost. Znana je zgolj ena smrt zaradi srčnega infarkta, ki pa po mnenju raziskovalcev ni bila povezana s samo študijo.

The Monster Study

Da bi dokazali vpliv vzgoje in pozitivnih spodbud s strani staršev oziroma skrbnikov, sta se Wendell Johnson in Mary Tudor v letu 1939 lotila eksperimenta, ki je nosil nič kaj laskavo ime The Monster Study. Predmet njunih preizkusov so bile sirote, otroci, ki sta jih ločila v dve skupini. Prva je bila izpostavljena pozitivnim spodbudam, nežnemu prigovarjanju in pohvalam, ko so otroci tekoče povedali kakršenkoli stavek. V drugi skupini stanje ni bilo tako rožnato. Ti otroci so bili izpostavljeni konstantnemu besednemu nasilju, negativnim spodbudam, hudemu karanju, kadar stavka niso povedali tekoče. Med študijo so otroci druge skupine, ki so sicer pred začetkom eksperimenta govorili normalno in tekoče, začeli jecljati in razvili hude govorne težave, ki so jih spremljale skozi celotno nadaljnje življenje. Rezultati Pošastne študije niso nikoli ugledali luči dneva.

En kuža, dve glavi

Tako kot njegov vzornik Ivan Pavlov, začetnik študij klasičnega pogojevanja, je tudi Vladimir Demikhov oboževal pse. Kot svoje poskusne zajčke, da se razumemo. Čeprav si je z bizarnimi eksperimenti prislužil ime »nori znanstvenik Sovjetske zveze«, ne moremo zanemariti pomembnega prispevka k medicini, še posebej k znanju o transplantacijah. Ne nazadnje je prav on skoval izraz transplantacija in tako velja za pionirja te veje medicine. Da je polje transplantacije res preučil z vseh zornih kotov, dokazuje njegov najbolj bizarni poskus: pes z dvema glavama, eno svojo in eno transplantirano. Poskuse transplantacije glave psa je začel v letu 1954. Tovrstnih operacij je bilo kar štiriindvajset. Nekatere izmed njih so bile bolj, druge manj uspešne.

Vladimir Demikhov je skoval besedo transplantologija leta 1960, le 6 let po tem, ko je začel eksperimentirati s psi.

Ravno zadnja, 24. operacija, je bila velik uspeh in je tudi doživela največjo svetovno pozornost. Velikemu nemškemu ovčarju, ki je nosil ime Brodyaga, je na telo transplantiral glavo manjšega psa, imenovanega Shavka. Operacija je trajala tri ure in pol. Šokantno je, da sta po operaciji obe glavi lahko slišali, videli, vohali in požirali. Dvoglavi pes je živel še nadaljnje 4 dni. Eksperiment, ki je bil močno etično sporen, ni imel realne podlage, ki bi utemeljila, čemu bi se posameznik tovrstne transplantacije sploh lotil in kakšno korist bi od tega imela človeška medicina.

En, dva, tri … Začnita s poljubljanjem!

Da vsi eksperimenti na ljudeh niso bavbav, dokazuje naslednji v vrsti eksperimentov »poskusimo na ljudeh in vidimo, kaj bo«. Leta 2013 so raziskovalci na Slovaškem postavili teorijo, da bi v slini lahko zaznali tuj DNA, če bi odvzeli bris ustne votline kmalu po intenzivnem poljubljanju. Da bi svojo teorijo potrdili, so v raziskavo vključili 12 parov, ki so se morali strastno poljubljati vsaj 2 minuti. Raziskovalci so nato testirali žensko slino na prisotnost moške DNA nemudoma po poljubljanju, nato pa še 5, 10, 30 in 60 minut kasneje. Ugotovitev, da se moška DNA ohrani v ustni votlini ženske in da jo lahko odkrijemo še vsaj eno uro po poljubljanju, ni brez pomena; opisana metoda bi lahko služila kot pomemben dokazni material v zločinih, kot so posilstva oziroma seksualni napadi.

 

 Maruša ESIH
Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Preberi še

Close
Back to top button
Close
Close