Red Bull Goni Pony: letos verjetno gonimo konec poletja

Razlogi za prestavitev so jasni, kajne, mi pa smo odločeni, da dogodek izpeljemo, če se bo le dalo, v drugi polovici leta. Tudi zaradi številnih ljubiteljev in ljubiteljic tega retro športnega žura. Ena od takih je Andreja, ki je poslala spodnji zapis o svojih vršiških podvigih na malem ponyju …

Dragi Red Bull Goni Pony,

tule gledam svoje malo zložljivo kolo iz srednješolskih dni, malo je za obrisati prah z njega in mogoče potrebuje kakšno kapljico olja na verigo. Kot bi me moja modra “ponika” spraševala, če se bova letos tudi namaškaradili in šli v Kranjsko Goro. V tretje je šlo zelo rado, super je šlo, očitno pa v šesto ne bo tako preprosto.

Za prvega sem izvedela po naključju. Pisalo se je leto 2015 in prijatelji, ki sicer dan za dnem krvavijo na gorskih kolesih, so hiteli sestavljati ponyje. Čemu? Pa so mi razložili, da gredo na Vršič, da bo prav dirka, tako kot Juriš, le da … na ponyjih brez prestav! Okej, koliko vas bo, vi trije pa še pet budal?

Na koncu sem bila med “budalami” tudi jaz, v kao dresu za aerobiko s tistimi gamašami, in še skoraj 250 (dvestopetdeset) drugih! Res sem vrtela in hodila uro in pol in potem nisem imela več energije niti za žur (baje je bil dober), ampak sem bila pečena za vsa naslednja leta. Očitno ne le jaz, tudi fantje, celo Tomi, ki je šel ob vračanju v dolino malo po tleh, strgal šumečo trenirko in se podrgnil od gležnja do rame. Legenda je bila rojena.

Pa si iskreno nisem mislila, da nas bo naslednje leto (2016) še več kot dvakrat toliko, tudi ker je bilo vreme malo bolj kislo. Število udeležencev ni bil edini rekord, tudi rekordni časi zmagovalcev so padli. To so ti soborci, ne morem reči tekmeci ali tekmice, ki jih jaz vidim le na štartu in na cilju … S kostumom sem se res potrudila, teniškim kompletkom z loparjem vred na prtljažniku. Baje sem bila v igri za nagrado, ampak kdo bi vedel.

Pa tokrat smo bili tudi na žuru z Magnificom!

Ja, tretje leto, 2017, kaj je že bilo? Šli smo kot ekipa na neko pionirsko temo, s kapicami in ruticami. Očitno ne najbolj izvirno, nismo bili edini, in tisti neki štajerski jagri s puškami in grmovjem so bili res še dosti bolj posrečeni! Res mi ni jasno, kako se ljudem ljubi vse te rekvizite vlačit na Vršič, ampak očitno vse za dobro foro.

Vseh nas je bilo že skoraj tisoč! Že kar nekaj tujcev je bilo slišati – Hrvate, Italijane, Čehe … Imajo svoja zelo podobna kolesa iz tistih časov, seveda je super, da so poleg. Pa tudi novi poniji so bili, iz aluminija. Ampak ni bilo videti, da bi šli sami od sebe, enako jih je treba poganjati, haha.

Žur mi je bil pisan na kožo, bolj rokerski s Happy Ol’ McWeasel in Elvis Jackson.

Leta 2018 naj bi bilo zopet mokro. Pa ni bilo in prvič nas je bilo na štartu več kot tisoč! Veliko sosedov, Hrvatje pridejo kar s kolesi. Madonca, saj ko bodo Italijani začeli hoditi še bolj zares z vsemi svojimi Graziellami, nas bo 10.000!

Postavila sem svoj nov osebni rekord: ura, 10 minut in 17 sekund, kot sem si sama izmerila od štartne do ciljne črte. Zadovoljna, čeprav sploh ni bistveno, je pa v redu za svojo primerjavo. Gotovo bi bila hitrejša, če se vmes ne bi toliko režala drugim in sebi. Bila sem v punkovskem kostumu v slogu poznih sedemdesetih.

Moja edina napaka je bila, da sem se z irokezo čudno počutila na “afterju”, ki je bil disko! Hahaha …

Pa so moji memoarji prišli so Red Bull Goni Pony izvedbe 2019. Omejitev prijavljenih, moramo razumeti, in več kot 1300 nas je bilo na ponyjih tisti dan! Noro, najhitrejši fantje do vrha potrebujejo komaj še kaj več kot 40 minut, punce dobrih 10 minut več. Kdo bi si prvo leto to mislil? Jaz svojega rekorda nisem popravila. Mogoče sem imela slab dan, mogoče počasnejši kostum na živalsko temo, mogoče se je pony postaral za eno leto …

In 2020? Upam, da tudi, sicer pa 2021. Ponyji so tu že pol stoletja in bodo z lahkoto malo počakali. Mi pa tudi. Saj do takrat lahko pedale vrtimo sami. Le malo hecni bomo, če bomo to počeli v kostumih …

 Red Bull
 arhiv DOSTOP.si