Študent vandra: HAKUNA MATATA – Na Kilimanjaro in v tanzanijsko divjino

Od kar pomnim, so gore zame in z njim povezano planinarjenje, alpinizem in plezanje, predstavljali drugi dom. Šport z najboljšim razgledom znotraj katerega spoznavaš samega sebe in šport z najboljšimi sotekmovalci. Tiste prve pohodne hlače, tisti napis “KILIMANJARO“, prav to je v meni rodilo željo po osvojitvi vrha te veličastne gore že pri zelo rosnih letih. Nikoli pa se nisem mislil, da se bo ta želja po dobrih 10 letih prav zares uresničila.

Zame pa ni bil cilj le vrh 5895 m visoke gore, najvišje samostoječe gore na svetu, enega izmed 7 Summits, temveč tudi spoznati Afriko, kraj začetka, dom človeštva, dom kulture, dom glasbe. Dom posebnega ritma življenja, ki v meni vzbuja različne občutke. Sam pri sebi sem čutil težnjo po pobegu od meni znanega sveta, od kroga ljudi, ki jih poznam. Verjetno je na to vplivalo kar nekaj dogodkov, ki so se odvili v mesecih prej. In res, še preden sem se zavedal, sem že stal na afriških tleh.

“UMBO, KARIBU RAFIKI“, so bile prve besede Bobbya, kot se je predstavil. Dolge “drede”, pohodniške hlače, “rasta” kapa in širok nasmeh na obrazu. To je bil moj vodnik in hkrati lastnik agencije, ki organizira vzpone na Kilimanjaro, safarije in druge aktivnosti v okolici. Po daljši vožnji do mesta v spremljavi glasbe Bob Marleya, je sledil zgolj še zaslužen spanec, kajti po 12-urnem poletu, me je naslednje jutro že čakala gora.

“TWENDE” (Pot pod noge) in moja dolgoletna želja se je pričela uresničevati. Sam vzpon na Kilimanjaro zahteva najmanj pet do šest dni. Za tak program sem se odločil tudi sam, saj bi s tem pridobil tudi kak dan več v divjini in med ljudmi v dolini. Prvi dan na gori preživiš v popolni vlagi, odet v dežni plašč ali »softshell« jakno. Spremlja te neverjetna pozitiva, pozdravi nosačev, tropski deževni gozd, ptiči, žuželke in pa opice, ki pozorno spremljajo tvoj napredek na poti.

“Goodmorning, how are you, hot water for washing”. V prikupni afriški angleščini izgovorjena budilka. Še preden si utegnil kar koli odvrniti, je Sadik (šerpa) že budil sosednji šotor. Po obilnem zajtrku in pospravljanju šotorov pa se je po kampu zaslišalo: “Jumbo, jumbo bwana” in celotni kamp je začel peti ter plesati. Brez pomisleka sem se pridružil in verjemite, ni ga lažjega učitelja tujega jezika, kot je glasba.

Po približno 6 urah hoje smo dosegli naslednji kamp – Shira camp (3840m). Razgled, ki nas je pričakal je bil neverjeten. Pred nami morje oblakov, kjer se je v daljavi kazala mlajša sestra Kilija – Mt. Meru in za nami Kilimanjaro odet v snežno odejo. Dodajmo še glasbeno dobrodošlico v kampu, kjer smo lahko dokazali, da smo vso pot pridno vadili tako petje kakor plesne korake. Povrh vsega je bila noč brez oblačka. Med opazovanjem zvezd pa sem bil popolnoma zmeden. Popolna črnina neba in zvezde, ki jih pred tem nisi nikoli videl.

Tretji dan nas je čakal aklimatizacijski vzpon. S tem telo privadimo na nižjo koncentracijo kisika in spremembo pritiska, kar nam pomaga pri osvajanju najvišjih predelov gore in seveda vrha. Tako smo tempo zelo upočasnili. Gora je spet začela spreminjati svojo podobo. Grmičevje s lavnimi toki so zamenjali vulkanski balvani vseh velikosti, ki bijejo bitko s časom. Tla so postala suha in peščena. Prešli smo v pas imenovan Alpine dessert (4000 – 5000 n. m. v.), sledil pa je spust proti Barranco kamp (3950 m), kjer nas je spet čakala vetrovna noč s stopinjami pod -5°C.

Naslednje jutro nas je čakala prva večja ovira – stena Barranco. Sprva te ta nekoliko prestraši, vendar je bilo njeno premagovanje en sam velik užitek. Hoja je tako za 2 uri spominjala na premagovanje strmejših predelov slovenskih gora, kjer je potrebno poprijeti za kako skalo ali klin. Na vrhu stene nas je spet pričakal nepozaben razgled na ledenik Kilimanjara, steno in oblake. A pred nami je bilo še dodatnih 5 ur hoje do naslednjega kampa, od tam pa še dobra ura do zadnjega kampa. A uspelo nam je še preden je sonce zašlo in prispeli smo na točko, od koder se je kasneje začelo poslednje dejanje.

Tisto noč nisem zatisnil očesa. Adrenalin je terjal svoj davek. Vstali smo ob 1. uri, pripravili opremo, spili čaj in naša pot do vrha se je začela. Čakalo nas je še zadnjih 1350 višinskih metrov po pasu večnega ledu in snega. Noč, mraz, veter in neprespanost so se čutili. Ni bilo veliko govorjenja, tempo pa tudi ni prizanašal. Naslednjih nekaj ur nismo veliko razmišljali. Korak po korak in veš, da si bližje vrhu. Počasi sem začel čutiti ozebline na prstih in nosu. Tudi voda za pitje je začela zmrzovati. Dihanje je postajalo vse težje in sam sem rabil nekaj več sekund, da sem prišel do sape.

S skupino smo bili dobro na poti. Kar nekoliko zmrazi te, ko vidiš skupine po 10 pohodnikov, ki se obračajo, nekatere pohodnike celo nosijo z gore. Vzdušje v skupini se je izboljšalo s sončnim vzhodom. Ta je bil res nekaj posebnega. Tanka rdeča črta je označevala mejo med nebom in zemljo.

Po doseženem Shirapointu je bilo v očeh vseh videti veliko čustev. Oblivalo nas je veselje, močno pa je sijalo tudi že sonce. Ko smo videli, da vrh ni daleč, smo pomislili, “teh nekaj metrov bomo pa že opravili z lahkoto”. Nikoli se še nisem tako motil. A korak za korakom sem bil bližje. In na koncu sem prispel na vrh, na vrh Kilimanjara.

Občutek, ki ga prav gotovo ne bom pozabil do konca življenja. 5895 m visoko. Težko kakorkoli pojasnim občutke, saj jih je bilo veliko. Najbolj si bom zapomnil neskončno modrino neba, ki je dajala občutek neskončnega, vsemogočnega in tako sem se počutil tudi jaz.

Pred mano pa je bila v dolini že nova avantura. Štiridnevni safari, srečanje z levi, sloni, nosorogi, nilskimi konji in drugimi živalmi. Obisk “bushmanov”, kjer sem preživel dva dni, in nenazadnje potapljanje na koralnem grebenu, veslanje med mangrovi in tkanje vezi med domačini. Kaj več o tem pa morda ob drugi priložnosti.

 Jakob SLAVIČ
 Jakob SLAVIČ

Lansko zimo je Oddelek za mednarodno sodelovanje ŠOUM razpisal natečaj z naslovom Študent vandra. K sodelovanju so bili vabljeni vsi študenti, ki imajo za sabo kakršne koli izkušnje iz tujine, bodisi študijska izmenjava, praksa v tujini ali pa zanimivo potovanje ali izlet. Na dostopu boste lahko prebrali 5 zmagovalnih člankov, vse ostale pa lahko preberete na spletnem portalu ŠMIC.

Pssssst, Oddelek za mednarodno sodelovanje ŠOUM bo natečaj Študent vandra razpisal tudi letos. Če želiš ostati na tekočem pa lahko več informacij najdeš tudi na Facebook strani ŠMIC (Študentski mednarodni informacijski center).