Študent vandra: Z Američanko na Tenerifih peti Severino

V prvem semestru absolventskega leta na magistrski stopnji sem jo mahnila v Nemčijo na študentsko izmenjavo, prišla za en teden domov, potem pa spet odletela. V Španijo, na največjega od Kanarskih otokov, Tenerife. Tam sem dobila prakso kot pomočnica profesorjem na srednji šoli (študirala sem namreč izobraževalno matematiko).

Izmenjavi si ne bi mogli biti bolj različni. V Nemčiji sem hodila na predavanja kot poslušalka, tja sem odšla s sošolcem in še eno študentko naše fakultete, ki sem jo poznala od prej, vse je bilo vnaprej splanirano in je teklo po načrtu. Profesorji so si vzeli največ dve uri časa, preden si nazaj dobil njihov odgovor po e-mailu, red se je poznal na vsakem koraku. Potem pa totalen preobrat – spontana in sproščena Španija. Tokrat sem šla sama. Prvič sama na letalo in prvič sama z vso tisto prtljago štiri tisoč kilometrov od doma. Z lastnico stanovanja, v katerem sem bivala, nisva imeli nikakršne pogodbe in sem na poti tja razmišljala, v kateri hotel bom šla, če na dogovorjenem naslovu ne bo nikogar. Pa je bila, še kako prijazna. Mentorica je skoraj pozabila, da pridem. Ko sem jo prvi delovni dan klicala, kam naj pridem (po e-mailu namreč ni bilo odgovora), je bila iskreno presenečena, da sem res tam.

Skoraj bi pozabila na edini skupni faktor – na obeh izmenjavah sem spekla potico in bila tako ali drugače največja ambasadorka Slovenije kdajkoli.

Kdaj pride na vrsto tista Američanka iz naslova? Takrat, ko sem spoznala, da imajo Kanarci velik odpor do angleščine in sem iskala ljudi, s katerimi bi se lahko razumela (sama špansko namreč ne govorim kaj dosti). Na spletni strani couchsurferjev sem našla Monico, šla z njo na pijačo in povedala mi je za druženja tujcev, ki živijo na Tenerifih. Vodi jih Jenny, ki prihaja iz ZDA in je ostala na otoku zaradi španskega dedca. Pa sem šla pogledat nekega petka in potem sem tam visela vse ostale petke do konca izmenjave. Na Language Caffeejih v sosednji La Laguni sem našla sorodne duše, ki so zajadrale na ta vulkanski otok in si tam našle vsaj začasno mesto pod soncem. Jenny je bila na moje veliko presenečenje ena redkih, ki je takoj vedela, kje je Slovenija, saj je nekaj časa študirala v Zagrebu. Vsaj enkrat na mesec je organizirala karaoke in tam sva si dali duška s hrvaškimi mega hiti, ki so naju povezali bolj, kot bi si kdaj mislila za to vrsto glasbe. S svojim znanjem hrvaščine me je presenetila tudi na lokalnem prazniku, ko me je zvečer videla v njihovi tradicionalni opravi in komentirala z: “You are so seljačka!”. Ne slišiš tega ravno vsak dan.

Dobri trije meseci so minili v slogu dopoldanskih ur na šoli in popoldanske plaže, obiskov prijateljev, raziskovanja otoka med vikendi in nabiranja doživljenjskih spominov. Če bi lahko, bi se nemudoma odpravila na izmenjavo še enkrat, saj mi je dala toliko širine, novih prijateljstev, neobičajnih pripetljajev in situacij, kot mi jih ne bi mogla dati nobena druga izkušnja. Letos sem spet šla na Tenerife, se srečala z Jenny ter ostalimi prijatelji in se dokončno prepričala, da bo otok tam nekje doli pri Afriki za vedno moj drugi dom.

Barbara ARCET
Barbara ARCET

Lansko zimo je Oddelek za mednarodno sodelovanje ŠOUM razpisal natečaj z naslovom Študent vandra. K sodelovanju so bili vabljeni vsi študenti, ki imajo za sabo kakršne koli izkušnje iz tujine, bodisi študijska izmenjava, praksa v tujini ali pa zanimivo potovanje ali izlet. Na dostopu boste lahko prebrali 5 zmagovalnih člankov, vse ostale pa lahko preberete na spletnem portalu ŠMIC.

Pssssst, Oddelek za mednarodno sodelovanje ŠOUM bo natečaj Študent vandra razpisal tudi letos. Če želiš ostati na tekočem pa lahko več informacij najdeš tudi na Facebook strani ŠMIC (Študentski mednarodni informacijski center).